Razmišljam, da pri nas doma jemo meso zgolj 1 x na teden, kar se sliši res malo. A v resnici je tako, da imam raje manj, pa tisto ta pravo. Že dolgo nisem mesa kupila kar tako, v trgovini. Če se le da ga kupim od kakšnega domačega rejca, za katerega vem, kako in s čem je hranil žival. Kupim ga v večjih količinah in ga zamrznem. Tako vsaj vem, da v moje telo, predvsem pa v telo mojih otrok, ne bo prišlo na kilograme hormonov in antibiotikov.
Ob vseh dietah in načinih prehranjevanja, ki nam jih vsiljujejo na vsakem koraku se mi zdi zares smešno, da je ljudem povsem vseeno, kaj v resnici jedo. Samo, da bodo slepo sledili smernicam do lepe postave. Posebej zdaj, v času posta, si gredo ljudje vse sorte reči: življenje z zelenimi smutiji – zraven pa fotke zelenega stročjega fižola iz Hoferja (sam bog ve, od kje je ta fižol prišel, s čem je bil obdelan… pa zasipovanje s t.i. superhrano ala goji jagode, trave vseh vrst, chia, acai, klorela, maca, spirulina in kar je še tega – come on, pojdite na polje nabrat regrat, pa koprive – to je superhrana.
Da ne pomislim na kilograme pojedenih piščančjih prsi, ki vsebujejo velik beljakovin in malo maščobe, in so tako super hrana za mišice, ampak, ali se kdo vpraša, kako so prišli do tega kosa mesa. Kako je ta žival živela. S čem se je hranila?
Zabredla sem, ampak tistega, kar sem napisala, ne bom izbrisala. Naj bo tam. Je že moralo iz mene. Čeprav sem v resnici zagovornica zmernega uživanja vse hrane – brez izjeme. Tudi s pregrehami, kakopak.
Pa se vrnimo h kvalitetnemu kosu mesa – domači govedini, domači pljučni pečenki, ki sem jo imela na zalogi od pozne jeseni. Obogatila sem jo z omako iz suhih gob, ki so pravi koncentrat okusa. Zraven sem postregla dušeno korenje s timijanom, pečeno rdečo peso in pečen mlad krompirček.
SESTAVINE:
- 8 zrezkov govejega fileja (pljučne)
- 100 g kraške pancete
- 3 vejice timijana
- pest suhih jurčkov
- 2 šalotki
- 2 stroka česna
- 1 dl belega vina
- 2 žlici kisle smetane
- oljčno olje
- sol in poper
PRIPRAVA:
Suhe jurčke sem prelila z vrelo vodo in jih pustila pol urce v kopeli. Zrezke sem okronala s panceto, jih nasolila in poprala, premazala z oljčnim oljem ter jih položila na zelo vročo ponev. Pekla sem jih 3 minute na vsaki strani. Nato sem meso preložila na krožnik in v vmesnem času naredila omako.
V ponev sem dala še malo oljčnega olja, dodala sesekljano šalotko, česen in timijan. Vse skupaj sem dobro premešala, nato pa dodala ožete in sesekljane gobe ter premešala. Zalila sem z vinom, pustila, da je alkohol izparel in umešala še smetano. Zrezke sem s krožnika preložila v ponev, dodala vse sokove, ki so se izcedili iz njih ter vse skupaj še na hitro pokuhala.
O, ko bi vedeli, kako je to dišalo. Princeska in korenjak sta vse skupaj pomazala do čistega. Celo najmlajši čmrelj je rad jedel, kar je svojevrsten dosežek. Vsi smo bili zadovoljni in to je tisto, kar šteje.
Naj vam ne bo vseeno, kaj date v sebe. Telo si zapomni.
Mmmmm z veseljem bi probala, izgleda okusno. Ravno sem iskala kakšen dober recept za to meso.
Drugače pa ja, se strinjam to glede hrane. Jaz vedno bolj gledam kaj kupujem in kaj jem.
Je pa res, da sem ravno ta teden razmišljala glede na to, da jem zaradi fitnesa vsak teden piščcanca, da moram dobit nekaj domačega.
Res je kar pravis, morali bi bolj gledat na to kar kupimo. Ampak mislim da je tu posredi tudi denar in cas, pa morda tudi to, da se ljudje niti ne potrudimo dovolj, da bi se pozanimali kje lahko res dobimo kaj domacega. Najlazje je pac it v prvo trgovino in pobasat zelenjavo ali meso, po moznosti se v akciji. Mi vcasih od sorodnikov dobimo domace meso in je res neprimerljivo. Ne bom pozabila ko je mama v govejo juhu dalo domace in koscek kupljene govedine, ki jo je se imela. Okus je bil neprimerljiv in tudi sama kosistenca mesa je bila povsem drugacna. Velikokrat se izkaze da je bolje manjkrat, pa takrat kvalitetno. Tega tvojega kroznika bi se takoj lotila.
Jaz sem za piščanca na našem koncu že spraševala, kje bi ga lahko dobila, pa še nisem dobila rešitve.
Se mi pa zdi, da imamo občutek, da smo vsi osveščeni glede hrane, ker se gibljemo v takih krogih. V resnici pa mnogi niti ne pomislijo na to. Se mi zdi, da včasih izpadem prav sitna in razvajena ko načnem to debato.
Bravo, super napisano. Se strinjam s tem. Živel regrat in koprive. 🙂
Med vikendom se tudi jaz trudim, da kuham pretežno zelenjavo z vrta, pa domača jajčka in meso brez antibiotikov in podobnih traparij, čez teden pa to žal ne gre, ker so službe dolge in smo prisiljeni pojesti hrano iz okoliških gostiln. Čeprav si tudi vsaj dvakrat na teden prinesem kosilo od doma.
Zadnja dva stavka tvoje objave sta takšna, da bi si jih morali kar vtisniti v srce, ne samo prepisati na list papirja in recimo dati na vrata hladilnika ali kakšno drugo vidno mesto. Po moje bi bilo najbolje, da bi listek s takšnim sporočilom tičal ob denarju v denarnici :o)
Vse dobro …