Ne bom rekla, da ne grešim. Seveda grešim. Posebej pri hrani. Če je greh dobro jesti. Me pa v zadnjem času veliko bolj spremlja slaba vest, kadar grešim pri sladkanju – tistem v pravem, hard pomenu besede. Cukr. Beli ali rjavi. Vse bi naj bilo grešno. Tudi med. Tudi javorjev sirup. Vse, samo Stevia in Sukrin ne. Vse lepo in prav. Ali pa tudi ne. Ne vem. Skrbi me samo, da se bo čez 10 ali pa 20 let ponovila zgodba kot se danes dogaja z margarino. Pred 20 leti bi bil greh jesti maslo, danes je greh že to, da na policah v trgovini še sploh prodajajo margarino. pa da ne bo pomote – jaz sem bila od nekdaj za maslo, v prvi vrsti zaradi okusa, takoj za tem ali pa celo pred tem;-) pa zaradi tega, ker je ta naravni produkt, margarina pa fabrikni.
Ampak dajmo se za trenutek ustavit pri sladkorju. Oz. pri tem, da danes divja vojna proti sladkorju. Absolutno in seveda se strinjam, da preveč sladkorja škodi tako zobem kot in v prvi vrsti zdravju celotnega telesa. In nenazadnje tudi postavi. Osebno sem mnenja, da če bi uživali takšno hrano, kot so so pred 100 leti, ko so tudi kdaj pa kdaj pojedli kakšno sladko stvarco, ne bi bilo prav nič narobe z nami. Celo več – menim, da je malo cukra (pa naj gre za sladkor, med ali sadni sladkor) veliko bolje kot pa veliko sladkornih nadomestkov tipa stevia, sukrin. Verjetno me boste nekateri razklali na prafaktorje, ampak poudarjam, da je to zgolj moje mnenje oz. ga celo dajem na pladenj za diskusijo. Danes opažam, da je vedno večja obsesija s hrano, s slikami sladic, ki nas ne bodo zredile, ki se nam ne bodo obesile na boke, trebuh, ne bodo poudarjale jahalnih hlač, kljub temu, da bomo mi neizmerno uživali v umetninah vseh vrst. Tule gor opažam, kako malo zanimanja dobijo zdrave jedi kot so solate in juhe ter kako veliko zanimanja, lajkov, ogledov in komentarjev dobijo sladke jedi. Kot da se ljudje naslajamo na sladkem in sanjarimo, kako bi z veseljem tole pojedli, samo kaj, ko se bomo pa potem zredili in ne bomo lepi in nas nihče ne bo imel rad. Ampak obstaja magična sestavina, ki bo vse to, brez slabega konca tudi omogočila. Brezgrešni sladkor. Ne vem no. Verjamem, da ima vsaka dieta neke pozitivne posledice, verjetno pa tudi kakšne negativne. Saj tako je z vsemi stvarmi v življenju kajne? Naj bi bilo. In trenutno najbolj “in” LCHF dieta je pravi hit. Ko sem brala knjigo Resnice in laži o hrani Anite Šupe, sem bila nad ugotovitvami, ki jih navaja ga. Šupe v knjigi navdušena. Menim, da bi jo moral prebrati vsak, ki misli, da se LCHF prehranjuje. Če bi prebrali to knjigo, ne verjamem, da bi vsak dan hrepeneli po LCHF sladici, da bi vsak dan objavljali, kako se razvajajo s brezgrešno sladkim in ob tem uspejo obdržati popolno postavo. Popolna postava je zame več kot samo izklesano telo. Je predvsem zdravo telo, v katerem se človek odlično počuti. Zato dajem tu, na tem mestu možnost razprave o tem, zakaj nekateri low carbovci tako zelo hrepenijo po “sladkem”, posebej v luči tega, da naj bi ravno ta način prehranjevanja vodil v preobrat potrebe po uživanju sladke hrane.
Sicer vem, da me je močno zaneslo, saj sem želela le objaviti recept brezglutenske slivove pite, pri kateri sem namesto sladkorja uporabila Sukrin. Pita je bila brez dvoma odlična. A ne vem, ali sem imela manj slabo vest, ko sem jedla sladico brez “hard” sladkorja, ali bi imela manjšo, ko bi jo sladila z naravnim sladilom kot je med.
SESTAVINE:
- testo:
- 200 g mletih praženih lešnikov
- 50 g masla
- 2 žlici Sukrina
- 2 žlici kremnega sira (npr. Philadephia)
- 1 jajce
- ščep soli
- 400 g sliv
- krema
- 4 rumenjaki
- 3,5 dl smetane
- 2 žlici Sukrina
- vanilijev strok
- Maslo in Sukrin sem penasto stepla, dodala jajce, še stepala, dodala kremni sir in sol ter na koncu umešala še lešnike.
- Pekač za pite sem premazala z maslom in s testom obložila dno in rob pekača. Testo sem oblagala kar z rokami, saj je premehko, da bi se ga dalo valjati, je pa na koncu ravno tako kompaktno in rahlo hrustljavo.
- Testo sem pri 180 °C pekla 5 – 7 minut, nato sem ga dala iz pečice in nanj naložila polovičke razkoščičenih sliv. Vse skupaj sem prelila z jajčno smetanasto mešanico (rumenjaki, smetana, Sukrin, postrgan vanilijev strok).
- Pito sem pekla še 45 minut. Razrezala sem jo šele dobro ohlajeno.
Kot rečeno, pita je bila odlična. Nimam kaj za dodati. Morda pa se bo kdo našel in komentiral uvodni del, uvodna razmišljanja o tem, kako brezmadežno grešimo ob vsem tem prenažiranju z nesladkimi sladicami;-)
Po mojem mnenju je kljuc v zmernostih. Vse se je in v mejah normale, tako ni nobenih problemov. Nic ekstremnega se mi ne zdi v redu, za zdravje potrebujemo vse makronutriente. Ce imamo do hrane zdrav odnos, se ne bomo nikoli pocutili krive, ker smo pojedli nekaj sladkega (ali fanj mastnega). Sicer pa tale pita izgleda odlicna!
Zgleda fantastično odlično, bo treba probat že ta vikend. In se strinjam s prejšnjim komentarjem, po pameti in brez občutka krivde, vsake toliko se lahko brez slabe vesti crtlamo =)
Ja, tudi jaz sem ena tistih, ki prisegam na zmernost. Hkrati pa imam to "srečo", da mi en kos zadostuje, tako peciva kot čokolade. Nisem ena tistih, ki odpre čokolado in jo še v istem trenutku celo poje. Zame sta dovolj 2 mala koščka. In zato si privoščim raje kaj bolj kvalitetnega in tistega manj. In kar se mene tiče, še vedno raje pojem žlico (rjavega) sladkorja na dan, ko da posežem po umetnih sladilih. Enako je z ostalo prehrano, čeprav ne posegam pogosto po tako imenovanem junkfood, pa pridejo dnevi, ko se mi pred očmi nariše kakšen hamburger in ga pojem prav brez slabe vesto 🙂 In se prav dobro počutim v svojem telesu 🙂
Zanimivo razmišljanje. Sama pri sebi vem – iz izkušenj – da mi nobena tako imenovana dieta ne sede. Če sem v stiku s seboj, s svojimi čustvi sem pozorna na to kaj in koliko jem in po navadi so to "zdrave jedi",.. Ko pa nisem OK, pa se pojavi potreba po sladkorju,… Hrana je naša osnovna potreba in v kolikor si v stiku s seboj tako tudi ješ, PIKA.
LP
Ta v stiku s samim s sabo mi je všeč. In še kako drži.
Odlično! Si pa verjetno med redkimi srečnicami;-)
Kristina hvala!
Še sreča nas je nekaj podobnih razmišljanj;-)
Hm, jaz bom pa takole rekla… Skoraj tri leta se že prehranjujem po načelih LCHF, ki sem jih malo prilagodila,kot mi paše. Najprej, LCHF ni nobena dieta, to je način prehranjevanja, ki temelji na povsem naravnih, nepredelanih živilih. To je bistvo. Sladkor prav tako spada med predelana živila. Da o ostalih (bolj ali manj) sladilih ne govorimo. Kdor se prehranjuje po teh načelih, naj sploh ne bi jedel sladkega oz. čim manj, ob posebnih priložnostih. In po moji izkušnji sladkega sčasoma sploh ne potrebuješ več oz. so ti všeč skoraj nesladkane jedi (sladice). Takrat, ko nisi več odvisen od cukra, si šele v stiku s samim sabo… 🙂 Jaz še vedno zelo rada pečem, za razširjeno familijo, in vse sem navadila na LCHF sladice. Uporabljam pa v glavnem kokosov sladkor, ki je čisto naraven in ima zelo nizek GI, pa med v primeru, da gre za presne slaščice. Če hočem ohraniti belo barvo biskvita oz. kreme, pa xylitiol (tudi to je čisto naraven, brezin sladkor). Stevia pa naj bi se v tej prehrani uporabljala samo v obliki posušenih zmletih lističev, torej nepredelana. Ampak, kot sem že napisala, sladkorja v vseh oblikah naj bi bilo v LCHF-ju čim manj, umetnega pa sploh ne. In, ja, LCHF sladice so sicer božanska. 🙂 Lep pozdrav, Mateja
Se strinjam z napisanim. Pa moram najprej izpostaviti sebe, nora sem na "sladko". In ko sem se lotila paleo prehranjevanja, sem nenehno neke sladice delala.
Potem je prišel en razmislek in rahel odmik in prilagoditev prehrane. Na srečo sem se odvadila vseh tistih kupljenih sladkarij, pa tudi "pečem" ne več vsak dan, tudi vsak teden ne. Si pa kdaj privoščim tortico, o ja… kakšno res dobro.
Res res res se pri LCHF in pelou premalo poudarja zelenjavo, juhice itd. IN res res res je preveč vseh teh kako zdravih in neredilnih sladic.
In, kar me najbolj moti, kako lahko nekdo, ki se ima za strokovnjaka LCHF ali pa "paleo" obenem nenehno reklamira tele sukrine, pa xylitole, pa recimo vodo z okusom brez sladkorja??? Ali ni prvo načelo nepredelana hrana? Zakaj ne bi bil med boljši kot sukrin??? Ali pa voda? Zakaj je teba piti kupljeno vodo z okusom? Ni dovolj navadna voda iz pipe???
Blogi in komentarji postajajo krasna zabava.
Ravno to je bil moj point. Povsem se strinjam s tabo mojchka!
Kaj pa vem… Mene počasi mineva…
Mateja, se strinjam. Nimam kaj dodati.
Odličen recept.
Odličen recept! Kako velik je pekač in koliko časa bi se peklo testo samo, če bi vanj dala nekaj, kar se ne rabi več peči?
Živjo Ajda, rekla bi, da bi se samo testo peklo med 10 in 15 minut. Premer pekača je 26 cm.