Ravioli_02.jpg

Že nekaj časa sem se ponovno spravljala k izdelavi domačih testenin, ki so bile zaradi brezglutenske diete nekaj časa na stranskem tiru. In želela sem narediti takšne, ki jih bom lahko tudi jaz jedla, zato sem najprej zamesila testo iz koruzne moke in jajc. Kazalo je prav dobro, a sem iz previdnosti zamesila še klasičnega – iz pšenične moke. In moram priznati, da sem se kar prav odločila. Sicer najedla sem se, in to odlično, a prave testenine so le ene. Tekstura in voljnost testa sta bili povsem drugačni pri koruznih testeninah kot pri klasičnih. In tudi na pogled so bili slednji bistveno bolj mamljivi, zato so na fotografijah ravioli iz pšenične moke. Pa še nekaj sem se naučila danes: nikoli, ampak res nikoli se ne lotite izdelave testenin, če ste v časovni stiski, če imate na voljo dobro uro časa in čutite pritisk, kdaj mora biti kosilo na mizi. Ne, ni dobro. Naslednjič si bom vzela toliko časa, da bom lahko ob izdelovanju neizmerno uživala, da bo lahko princeska vrtela ročico na strojčku in da bo ozračje sproščeno.

Ravioli_04.jpg

 

SESTAVINE

  • 500 g moke
  • 9 rumenjakov
  • 1 jajce
  • Hokaido buča
  • 100 g ricotte
  • 100 g kozjega sira
  • 60 g pinjol
  • žlička koriandrovih semen
  • žlička origana
  • 2 majhna posušena čilija
  • 1 strok česna
  • oljčno olje
  • sol in poper

PRIPRAVA:

Za testo sem najprej moko zgnetla z rumenjaki in jajcem v gladko, sijoče in prožno testo. Zavila sem ga v folijo in dala v hladilnik počivati za eno uro. Vmes sem pripravila nadev.

Bučo sem razrezala na krhlje in jih položila na pekač s peki papirjem. V možnarju sem strla koriandrova semena, origano, čili in česen, solila in poprala, potem pa vse skupaj premazala po koščkih buče. Malo sem še pokapljala z oljčnim oljem, nato pa v pečici, segreti na 200 °C, pekla približno 25 minut.

Bučo sem nato z vilico pretlačila, dodala ricotto, nariban kozji sir in rahlo pražene pinjole. Vse skupaj sem dobro premešala.

Ohlajeno in spočito testo sem razvaljala s pomočjo strojčka za izdelovanje testenin, lahko pa bi ga tudi na tanko razvaljala kar s pomočjo valjarja. Dobila sem dolge, približno 10 cm široke trakove. Nanje sem v presledkih nalagala kroglice bučnega nadeva. Okoli nadeva sem s čopičem premazala testo z beljakom in šele nato položila čez nadev naslednji testeninski list. Okoli vsakega kupčka nadeva sem s prsti previdno pritisnila na testo, da se je spodnja plast testa sprijela z zgornjo. To sem naredila okoli vseh kupčkov testa, nato pa jih obrezala v obliki kroga. Pomagala sem si kar s kozarcem.

Kuhala sem jih v slanem kropu približno 4 minute, nato pa odcedila in razdelila na krožnike. Pokapljala sem jih s stopljenim maslom, v katerga sem dala nekaj svežega rožmarina in žajblja. Čeznje sem potresla še malo parmezana in praženih pinjol.

To je bila še ena pametna pogruntavščina, kako si polepšati življenje z bučo. Kombinacija pikantne buče s sladko ricotto in oreščkast okus pinjol združen s pikantnostjo kozjega sira – nepozabno. Bombastično! Italijansko!

Izdelava brezglutenskih testenin pa mi ni preveč prirasla k srcu, zato nisem sigurna, da sem bom še naprej trudila z njimi. Prepričana sem, da je ravno gluten tisti, ki poskrbi za tisto voljnost in prožnost testa. Morda pa poiščem kakšno drugo kombinacijo dovoljene moke, ki bo dala boljše rezultate. Imate kakšno idejo?