Jagodni+raviol_03.jpg

 

Včasih se mi zdi, da sploh več ne vem, kaj bi kuhala, kaj bi jedla, s čim bi hranila mojo družino, da bi bilo najbolje za vse. Hočem reči, da smo v zadnjem času bombardirani z vseh strani o raznoraznih teorijah prehranjevanja, ki dosegajo takšne ekstremnosti, da je ta zmeda, ki jo na trenutke občutim, nekaj povsem normalnega. Srečen tisti, ki so mu takšne in drugačne paradigme o zdravem načinu prehranjevanja, prihranjene. Na eni strani imamo namreč presnojedce, ki se prehranjujejo izključno z živili rastlinskega izvora, nepredelanimi, neobdelanimi in kar je še tega. Na drugi strani imamo ketogenske diete, kjer največji delež v prehrani predstavljajo maščobe in veliko manj beljakovine, ogljikovih hidratov pa je zanemarljivo malo. Potem beremo o tem, kako bi se morali izogibati sladkorju v vsakršni obliki, tudi tistemu, ki se nahaja v sadju – torej nič sadja. Da ne govorimo o paleo, veganskih, vegetarijanskih, brezglutenskih načinih prehranjevanja, dieti krvnih skupin, prehranjevanju po Montignacu… Kako naj se povprečen človek orientira, znajde sredi vsega tega? Težko! Zares težko, če se enkrat začneš ukvarjati z vsem tem. Ali smo postali obsedeni s prehranjevanjem, ukvarjanjem s samim seboj, ukvarjanjem z nepomembnim? Ali si načrtno zagrenjujemo življenje? Ali imamo premalo drugih aktivnosti? Ali nam ni bilo lepo takrat, ko je hrana pomenila samo sredstvo za potešitev lakote, za preživetje? Ko smo lahko misli, energijo in aktivnosti usmerili drug na drugega, na druženje, na sproščene sprehode v naravi, v hribe, na izlete? Ko sta zadostovala žemlja in jabolko v nahrbtniku? In termovka sladkanega čaja? Očitno ne. Kaj nas je napeljalo do tega?

Ja, hrana je užitek. In ravno zato bi se ji morali prepustiti – uživati v njej. V okusih, ki so nam dani. Tako pa se ves čas nečemu odrekamo in potem, ko se tako striktno, strogo, pridno odrekamo prepovedanemu, po določenem času napoči tisto: danes si pa zaslužim, da se malo pregrešim, da si privoščim prepovedano. Upravičen sem do tega. In potem slaba vest, slabo počutje in že se vrnemo nazaj “v program”.

Jaz sem za zmernost! In za užitek! Zakaj bi se odrekali nečemu, če to ni z zdravstvenega vidika nujno? Privoščimo si užitek okusov – samo enkrat se živi!

Kako dolg uvod! Potrebuje malo predaha!

Tele ananasove raviole sem naredila kot en del jagodnega trisa za večerjo v najboljši družbi. Želja je bila, da se na blogu pojavi tudi kakšen recept in evo ga.

Jagodni+raviol_01.jpg

 

SESTAVINE:

  • 1 ananas
  • 100 g sladkorja
  • limonska trava (uporabila sem suho – nekaj lističev)
  • 400 g jagod
  • 40 g sladkorja v prahu
  • 280 g creme fraiche (ali kisle smetane)

PRIPRAVA:

Ananas sem pripravila en dan pred večerjo. Najprej sem ga olupila in narezala na zelo tanke rezine. Te sem čez noč namočila v sladkornem sirupu. Za sladkorni sirup sem 150 ml vode segrela in v njej stopila sladkor ter pustila vreti dobrih 5 minut. Nato sem v sirup namočila limonsko travo in ga ohladila. V ohlajen sirup sem namočila ananas in ga čez noč pustila v hladilniku.

Jagode sem narezala in pretlačila z vilicami. Dodala sem sladkor v prahu in creme fraiche ter dobro premešala.

Ananasove rezine sem odcedila in dobro osušila. Eno rezino sem položila na krožnik in nanjo položila žlico jagodne kreme ter jo prekrila z drugo rezino ananasa.

 

Jagodni+raviol_02.jpg



Moram reči, da se ananas in jagode res dobro ujemajo. Creme fraiche pa poskrbi za tisto svežino, ki se po kakšnem obilnejšem obroku zares prileže.

Ali ste vedeli, da lahko creme fraiche pripravite kar doma? Zelo preprosto je. Morda o tem napišem kaj več v prihodnje. Če želite…

Pa brez zamere za dolg uvod;-)