Od prijateljice sem dobila zabojček zelenjave iz njenega vrta. Letos ima prvič svoj vrt, ki ji prinaša veliko veselja. Kako tudi ne! Ob tako okusnih paradižnikih, ki sem jih dobila od nje, bi imel vsakdo veselje obdelovati zemljo. Najboljši so bili sorte volovsko srce, ob katerih bi mirno preživela celo poletje. Nebeško dobri! Morda bi lahko kdo rekel, da jih je škoda za v juho, da bi jih bilo bolje sveže pojesti, a za dobro paradižnikovo juho so nujno potrebni dobri paradižnki. In nikakor mi ni žal, da sem jih uporabila za tole jed, saj je bila odlična. Vrhunska! Že nakaj časa sem si namreč želela narediti približek juhi, s katero sta v kuharskem dvoboju moški proti ženskam moška definitivno pokazala premoč. In ker recepta še do danes nisem uspela dobiti, sem se odločila, da naredim nek približek temu.
SESTAVINE
- 1 kg paradižnika (po možnosti domačega, mesnatega, vrste volovsko srce)
- 1 čebula
- 2 stroka česna
- oljčno olje
- jušna osnova ali pa voda
- pol žličke sladkorja
- sol in poper
- 1 dl suhega belega vina
- 3 vrste sira (od tega vsaj ena vrsta močnejšega okusa)
- 2 dl smetane za kuhanje
- pest metinih listov
- nekaj kapljic bazilikinega olja (ali pa kar oljčnega olja)
PRIPRAVA:
Paradižnike sem oprala in jih narezala na četrtine. Čebulo sem olupila in jo narezala na večje kose. Česen sem olupila. Vse skupaj sem dala v pekač, pokapljala z oljčnim oljem in pekla v pečici pri 200 °C dobre pol ure. Potem sem s paličnim mešalnikom zmešala vse skupaj (tudi sok, ki je ostal od pečenja) do gladkega. Po občutku sem dodala nekaj jušne osnove, da je nastala gostota, ki nam najbolj tekne. Po okusu sem juho dosolila in poprala ter dodala pol žličke sladkorja.
Za sirovo juho, ki se nedvomno zelo sklada s paradižnikom, sem naribala vse vrste sira (uporabila sem enega bolj nevtralnega, enega močnejšega ovčjega in parmezan) in jih stresla v zavreto vino. Vse skupaj sem dobro premešala in postopoma dodajala smetano za kuhanje. Zmanjšala sem ogenj na minimum in vsake toliko časa premešala, da je juha ostala homogena.
Za piko na i sem v možnarju strla nekaj metinih listov in jim dodala nekaj bazilikinega olja (če ga nimate, lahko mirne duše uporabite samo oljčnega – bazilikinega sem naredila tako, da sem v rahlo ogreto oljčno olje namočila baziliko in ga nato precedila – tako je ostala samo krasna bazilikina aroma). S tem sem na koncu pokapljala juho.
Zame so sladek paradižnik, kremnost sira in svežina mete zmagovita poletna kombinacija. Če vam povem, da sta juho pomazala tudi otroka, potem mi lahko verjamete, da je bila odlična. Kljub začetnim dvomom in previdnosti pri doziranju sirovega dela, sta si ob prvi žlici premislila in dodala še malo tega res okusnega vložka.
Mislite, da v teh poletnih dneh juha ne paše? Paradižnikova vam bo dokazala, da temu ni tako. Mmmm, pa dober tek!
Paradižnikovo juho sem prvič jedel v Španiji že dolgo časa nazaj. Zanimiv okus po vseh tistih maminih govejih župcah. Po pravici, pa si jo bolj poredko privoščim.
Od moje kolegice mama nam je leta nazaj na morju pripravljala božansko paradižnikovo juho, najverjetneje prav zaradi domačega paradižnika:), moja ni nikoli takšna:(. Jo pa obužujem!
Krasna in osvežilna :). Letos imava paradižnika ogromno, bo treba poskusit tole juhico….
Domač paradižnik se res nikoli ne more primerjati s kupljenim, pa naj še tako promovirajo slovenski paradižnik 🙂 Ko poskusiš domačega, je vse ostalo samo senca. In sploh ne dvomim, da je ta juha božanska in vsekakor bi se zelo prilegla.
Pri meni je zgodba s paradižnikom pestra. 🙂
Ko sem bila otrok, je bila to ena redkih stvari, ki jih nisem marala, ne surovega ne kuhanega (spomnim se, kako sem trpela, he, kadar je mami pripravila sataraš, ki ga obožuje!), potem se je pa kar čez noč spremenilo in zdaj mi je surov paradižnik nekaj najboljšega, sploh volovsko srce, najmi!, takole v obliki juhe pa mi še vedno ne gre.
Res pa je, da je bila doma paradižnikova juha prav zaradi tega (in ker je ni maral, niti je še vedno ne mara, tudi dedek) zelo redko na mizi.
Verjetno bi morala kakšno tako, tapravo poskusit, izgleda namreč prav mikavno, zares! 🙂