Prav ste prebrali! In to je bilo za naše sobotno kosilo. Pripravljeno doma. Brez glutena. Brez friteze. Brez navadnega olja iz plastenke. A kljub temu z veliko okusa in teka.
Na splošno res nisem za tovrstne menije, a roko na srce dunajc je ena klasika, ki ni zaslovela po svetu kar tako. Po eni strani sem se za to objavo odločila zaradi tega, da pokažem nekaterim prijateljem, kolegom, sodelavcem in še komu, da tudi pri nas jemo “normalne jedi”, po drugi strani in predvsem pa zato, da preiskusim in pokažem, da lahko kdaj pa kdaj kaj takšnega pojemo tudi tisti, ki imamo kup enih omejitev pri izbiri živil in smo zato prikrajšani za marsikatero jed. Seveda pa je bil to v resnici produkt ene tistih posebnih želja, ki me v zadnjih mesecih napadajo kot strele z jasnega. Kaj čmo, takle mamo!
SESTAVINE:
- zelo tanki telečji zrezki (stegno)
- 2 jajci
- 100 g polnozrnate riževe moke
- 100 g brezglutenskih drobtin
- oljčno olje
- sol in poper
- 1 kg mladega krompirja
PRIPRAVA:
Z zrezkov sem porezala vso maščobo in žilice in jih malo potolkla, solila in poprala. Potem sem jih po ustaljenem postopku povaljala v moki, jajcu in drobtinah in na koncu otresla morebitne odvečne drobtinice.
Krompir sem samo dobro oprala in ga narezala na palčke kar z olupkom. V olupku se namreč skriva veliko vitamina C ter tudi kalija, fosforja, cinka in železa. Razporedila sem ga na pekač s peki papirjem tako, da je imel vsak dovolj prostora in ni bilo “prerivanja” ter rahlo pokapljala z oljčnim oljem. V pečici, segreti na 220°C sem ga pekla približno 25 minut. Ta čas sem v veliki posodi z oljčnim oljem (približno za prst na debelo ga je bilo) popekla dunajce.Po peki sem jih samo še za hip odložila na papirnate brisače, da so vsrkale odvečno maščobo in potem smo se jih lotili.
Bila sem zelo presenečena, da so bile brezglutenske odejice prav tako okusne kot originalne. Princeska se je med paniranjem še nekaj zmrdovala, ko je izvedela, da gre za riževo moko in “posebne” drobtine, a ko je zrezek poskusila, si je takoj premislila in snedla še kakšrnega za povrhu. Tudi korenjak je bil zadovoljen, saj konec koncev je bil to res praznik – takšnega kosila pri nas še nismo jedli;-)
In pomfri, pečen v pečici brez maščobe je prav tako odličen, če ne še veliko boljši kot kakšen gostilniški iz zamrzovalnika.
Verjamete?
Oooooooo, pohvalno! 😉
Mi tudi "dunajce" spečemo kar v pečici… malo jih pokapaš z oljčkom in to je to…
Čista nostalgija oziroma že skoraj pozabljeni spomini, ko sem še jedel meso. Se spominjam, kot, da bi v otroštvu samo od tega živel.
Tole je pa svetovno. Se spomnim svojih svoječasnih napadov paniranih zrezkov. A so minili koj, ko je se nam je pridružila mladička :)))).
No jaz bom tole s krompirjem zagotovo poskusila.
Doma smo imeli fritezo in je bil tak hrustljavi inraje ne pomislim koliko sva ga z bratom pokonzumirala. Zdaj pa seveda tako kot vsi ugodim malim lumpom in ga pripravljam v ponvi, pa je bolj masten kot hrustljav :(.
Cvrem pa na navadnem olju, ker sem nekoč prebrala da oljčno ni ok za cvrtje. Bojda da naj bi bilo pri visokih temperaturah celo škodljivo. Pa sem tako danes malo posurfala na to temo in bojda temu ni tako. 🙂
Pri nas friteze nimamo, in pečenja praktično ne poznamo. Razen ko se nam res zelo, zelo, zelo zagušta.
Jaz v pečici spečem vse kar naj bi bilo panirano. Bučke, malancane, sir in meso. Paniram, polijem z malo olja in popečem kar v pečici.
MMM. Zelo dobro in edino pravilno, kar se pomfriteka' tiče.
Anita: Tudi sam delam 80% tako. Občasno pa še kot spomin na nono, na star dober način.
Mmm, njami, sline se mi cedijo…. Pliiis, ne zavijat pomfrija v časopisni papir. Ni zdravo! No, saj verjetno je bilo tako samo za fotko. 😉
Kar se mene tiče, se mi vsake toliko časa zalušta oboje in takrat si tudi privoščim. Je pa tudo pri nas takšen meni zelo zelo redek, zato tudi nimam slabe vesti :))) Zdaj sem že večkrat slišala, da se peče tudi v oljčnem olju. Jaz nisem upala, ko pa pravijo, da se ga ne sme preveč segrevat. Je to OK, ali gre za kakšno posebno oljčno olje?
Hvala bogu, da mine;-)
Nam so Primorci, pri katerih kupujemo oljčno olje povedali, da so bili na več izobraževanjih, in da je povsem primerno tudi za cvrtje – lahko da je bila tisto bolj antipropaganda vse bolj uveljavljenemu oljčnemu olju. Kdo bi vedel – jaz njim zaupam, itak pa da smo tole jedli prvič po nekaj letih;-)
Pečica je zakon! Samo naša bo verjetno imela nižjo življensko dobo, ko je kar naprej v pogonu;-)
Kot si rekla – časopis samo za namene fotkanja;-)
Mi pa moj mož, ki je bolj v teh tiskarskih vodah ravno pravi, da se je v zadnjih nekaj letih na tem področju veliko spremenilo, in da barve niso več škodljive kot so včasih bile – a previdnost res ni odveč;-)
To o segrevanju oljčnega olja in njegovi škodljivosti je bilo zelo aktualno v raznih debatah pred leti. Nam so, kot sem že napisala malo prej, domači proizvajalci oljčnega olja povedali, da je tudi to olje primerno za peko in celo za cvrtje – pri njih celo krofe cvrejo v njem (v kakšni bolj blagi različici). Tudi jaz praktično uporabljam samo oljčno olje (ter seveda bučno – za nekatere solate).
Res je, včasih paše :)) Zakaj pa ne?
Namesto brezglutenskih drobtin pa jaz uporabim koruzno panado. Se fino obnese. Mi je precelj bolj všeč kot brezglutenske drobtine 😉
Bomo pa naslednič (čez nekaj let;-) sprobali še to varianto s koruzno moko;-)
Odlično zgleda ta dunajc s pomfrijem. Pri nas je to včasih še vedno na jedilniku za mlajše (pohana piščančja prsa in pomfri). Tudi jaz se takrat ne odrečem vsaj manjši porciji. Tudi v pečici je odlično, toda potem pa ni več pomfri, heheh.