Paella – ko pride obisk in se želiš tudi družit

Kaj skuhati, ko imaš v soboto napovedan obisk, vremenska napoved kaže, da bo ravno sobota še dala nekaj sončka, ki bo do nedelje že prekrito z oblaki, pa tudi sicer, zakaj drugega so obiski kot za druženje? A to še vse. V družbi tokratnih jedcev imamo poleg mene, ki je jem glutena, tudi klasičnega slovenskega jedca, ki največkrat za kosilo izbere čez krožnik segajočega “pohanca” in stolpiče pomfrita v vseh možnih variacijah. Pri tem imam seveda v mislih starost olja, v katerem je vse skupaj ocvrto. A pri nas tega zagotovo nimamo. No, v bistvu nočemo imeti.

Pa sem razmišljala takole: nekaj mesa mora biti, sicer bo že pred popoldnevom pobegnil domov. Da se izognem krompirju, ki bi po njegovo moral biti ocvrt, mi glede na brezglutenski predpogoj, ostane riž. Klasična rižota? Ne, hvala. Preveč običajno in tudi zame od nekdaj nesprejemljivo. Lahko je zelenjavna ali gobova rižota, mesna pa res ne.

Glede na to, da sem s pomočjo sodelavke, ki nakupe opravlja v največjem in najboljšem sosedu v Ljubljani prišla do moje prve Chorizo klobase, je odgovor seveda na dlani. Paella!
Glede na dejstvo, da je obisk že pohajkoval po domovini Paelle – Španiji, se mi zdi ideja zadetek v polno. Seveda bom izpustila školjke, ki so glede na možnost trenutnega nakupa (hipermarketi) zadnja stvar, ki bi jo kupila. Že prejšnji dan nabavim piščančja bedra, kozice, lignje, grah, korenje, rdečo papriko, peteršilj, riž Arborio, žafran, kurkumo, čebulo in česen. Chorizo me čaka doma. Zvečer iz ostankov očiščenih bedrc skuham piščančjo osnovo, ki mi bo pomagala, da bo Paella še bolj okusna.

Za kuhanje Paelle sem uporabila velik vok, v katerem se ponavadi cmarijo azijske specialitete. A tudi pri Paelli se odlično obnese.
Najprej sem na olivnem olju popražila eno nasekljano belo čebulo. Dodala sem sesekljan česen, Chorizo, rdečo papriko in korenje. Vse skupaj sem pražila toliko časa, da se je klobasa lepo zabarvala. Nato sem dodala na koščke narezano meso piščančjih bedrc in ga dodobra popekla. Temu sem dodala dobro oplaknjem riž (Arborio) in pražila toliko, da je ta posteklenel. Zalila sem z 1 dl belega vina, pokuhala, da je alkohol izparel, nato pa zalila s piščančjo osnovo (1,5 l). Solila sem, poprala, dodala žafran in 2 strta suha čilija. Ko se je tekočina pokuhala skoraj do konca, sem v drugi posodi popekla lignje in kozice, jih posula s kurkumo in vse skupaj dodala v Paello. Dodala sem še nekaj zamrznjenega graha in pustila, da se je tekočina pokuhala do konca. Na koncu sem dodala še sesekljan peteršilj.

Brez lažne skromnosti lahko rečem, da je bila moja Paella odlična. Če bi imela še prostor, bi jo še jedla in jedla. A naš tipični slovenski jedec je imel težave: “Uf, peče!”, pa: “Nisem ljubitelj morskih sadežev” (čeprav si v gostilni večkrat naroči lignje – ups, ocvrte), “Joj, pa tale zelenjava.”
Očitno tole ni bila prava izbira za naš obisk, a mi smo se dodobra naužili okusov Španije. Bilo je vabljivo za nos, oči in brbončice.

Kasneje, po kavi in sladici se spomnim, da bi v izogib temu, da gost odide domov lačen, naredila še pico. Dobra rešitev. Na hitro zamesim testo,vmes, ko vzhaja imam čas za druženje. Nadevi so lahko poljubni, kar pač komu paše:

• margerita (ta je pri nas vedno obvezna);
• s šampinjoni in gorgonzolo ter rožmarinom (ta je the best);
• s pršutom (z upanjem, da bo ta za gosta prava);
• s šampinjoni in gorgonzolo ter klobaso Chorizo (tole sem morala sprobati še s klobaso).

Za dobro pico je predpogoj dobro, domače testo, ki ga je potrebno po tem, ko ga razvaljaš, namazati z dobrim olivnim oljem, domača paradižnikova omaka (čebula, česen, bazilika, delčki paradižnika) in mozzarela – in ne razni pica siri. Potem je vse stvar okusa, kaj si bo kdo dal gor. A osnova mora biti zapovedana, potem ne more iti nič narobe. No ja, našemu gosti je morda manjkala kakšna šunka, a te pri nas zagotovo ne moreš najti v hladilniku.
Kljub temu, da sem bila še od kosila sita in da ne smem jesti glutena, ki ga je v pici polno, bi z veseljem pohrustala en kos te mamljive pice. No, v bistvu so bile kar tri. Pa saj sem ga. V mislih.

Pica s šampinjoni, gorgonzolo in klobaso Chorizo

Pica s šampinjoni, gorgonzolo in rožmarinom – polovica pa s pršutom

Topeča mozzarela v družbi pikantne gorgonzole in gobice za zaokrožen okus

Pršut položim na pico, ko je že pečena, tako se samo zlije skupaj z njeno vročino, ki iz njega potegne najboljše