V velikem zaostanku sem. Vsaj, kar se tiče sledenju naslova bloga – kulinarično potovanje. Pa sploh ne zato, ker ne potujemo in ne spoznavamo bogastva okusov drugih narodov, pač pa bo treba razloge za to poiskati drugje. Pa verjetno niti ni vedno čas tisti, ki nas ovira. Prepričana sem, da kjer je volja, tam je pot – to se je še vedno potrdilo. Očitno je kljub vsemu entuziazmu, malo padla volja do pisanja. Nekaj mora biti. In sedaj, ko se pripravljam na novo (kulinarično) potovanje, na katerega se bomo odpravili konec oktobra, sem ugotovila, da smo bili vmes že marsikje, okušali vse sorte hrano, se razvajali, našli odlične lokale, a nisem o tem napisala niti besede.
Sprva sem bila zelo dosledna – tako so nastali zapisi o kulinariki Korzike, pa o toskanski kuhinji, barcelonskih tapasih, pa še malo o tapasih in še o tapasih, pa o londonski kulinarični sceni.
Sedaj se spogledujem z Marokom, pišem o Portugalski, v vrsti pa težko čaka tudi Sicilija, ki me je popolnoma prevzela lanske jesenske počitnice. Morda bo kdo od vas za letošnje izbral kakšno od navedenih destinacij in mu bi znal takle zapis priti prav, čeprav je od naše portugalske dogodivščine minilo že več kot leto dni in sem vsekakor pozabila, kako so se imenovale za nas najboljše restavracije.
Pa pojdimo po vrsti. Portugalci so nenasitni jedci rib, kar je zame več kot odličen podatek pred odhodom tja, saj se bom lahko spet do sitega najedla rib. Ribištvo je zapisano globoko v portugalsko dušo in ribe so bile dolga stoletja glavna opora portugalskega življenja. Med izobiljem rib in morskih sadežev kraljuje bacalhau – polenovka, za katero pravijo, da jo znajo pripraviti na 365 načinov, za vsak dan v letu enega. Običajno je polenovka sušena in soljena, saj to izhaja iz portugalske ribiške tradicije še iz časov pred izumom hladilnika.
Tale je bila zares okusna, a moram priznati, da posušenih variacij pa ni dobro preveč vonjati preden se odločiš za degustacijo enega od 365 receptov.
Poleg polenovke so priljubljene pečene sardine, hobotnice, lignji, škampi, kozice, jastogi, školjke, ostrige. Znana morska jed je calderiada, ki je sestavljena iz različnih vrst rib in školjk, krompirja, paradižnika in čebule. Vse dobrote morskega sveta pa združuje arroz de marisco, bogata morska rižota.
Zanimiva je bila tudi takole pripravljena rakovica, ki jo postrežejo kot hladno jed.
Pri sardelah, ki znajo biti tudi precej velike velja posebna poozornost – rib namreč ne očistijo in ne samo to – ko te vidijo, da jih sam čistiš, se čudijo in odkrito pokažejo, da se ribo poje z vsem, kar se skriva v njej.
Zares sveže školjke se zagotovo dobi ob morju.
Tole daje videz juhe, a se v posodi skriva rižota.
Med mesnimi jedmi za tradicionalno velja Cozido, ki ga običajno jedo v hladnejših mesecih. Gre za krožnik različnega mesa in zelenjave, ki spreminja svoje sestavine glede na posamične regije. Portugalski Cozido je sestavljen iz govedine, svinjine, prekajene klobase, ponekod tudi piščanca, postrežen skupaj z zeljem, korenjem, repo, rižem, krompirjem. Servirano je z olivnim oljem in rdečim vinom. No, mi mesa zares nismo veliko jedli – morda kje kot kakšno predjed.
Nas je pa navdušila tržnica v Lizboni – Mercado da Ribeira, kjer je nekakšna odprta kuhinja, na kateri kuhajo kuharji, ki sicer kuhajo v najboljših restavracijah Portugalske.
Tudi Gin o’clock imajo;-)
Tale je že eden bolj znanih kuharjev…
Za suši je vedno prostor in volja…
Zelo zelo njami jed s te tržnice.
Mnogi bi se strinjali, da je na Portugalsko vredno potovati že zaradi kozarca dobrega vina in njihovih sladic. Med slednjimi sta najbolj tipični sladici rižev puding z dodatkom cimeta in karamelna jajčna krema. A daleč najdlje čez meje sega glas o njihovih pastéis de nata, bolj ga poznano pod pastéis de Belém.
Gre za neke vrste jajčno pito in čeprav je to pogosta sladici ponekod drugje, naj bi jo že pred 18. stoletjem ustvarile nune v lizbonskem predelu Belem. Tam še danes v znani Casa Pastéis de Belém najdemo najboljše jajčne pite – teh naj bi vsak dan prodali neverjetnih 19.000.
Mmmm je dobro!
Sladice so na vsakem koraku – bolj kot ne z glutenom! Žal!
Portovec je upravičeno portugalsko najbolj prepoznavno vino. Vinorodna pokrajina ob zgornjem toku reke Douro je tista, ki daje temu vinu tako značilen okus. Geološka podlaga skrilavcev ter mrzle zime in vroča poletja dajejo grozdju posebno kakovost. Portovec je desertno vino, sladko, gosto in močno. To je vino, ki se ga popije le kozarček ob koncu dneva, tako za pocrkljat se. Včasih pa se je nemočogoče upreti tudi drugemu;-)
Ali se splača potovati na Portugalsko ali pa v Lizbono? Absolutno! Nas je navdušila tako pokrajina kot Lizbona kot glavno mesto, ki ga osvojiš že drugi dan in ti je praktično na dlani – obvladljivo kar pešački stil, kulinarika in prijaznost ljudi. Pa seveda Portovec;-)
Napišite komentar