Pod toskanskim soncem in La Cucina Toscana

Toskana01.jpg

Razlog za mojo skoraj tedensko odsotnost se skriva v praznovanju prve obletnice, ko sva si pred enim letom, po dolgih letih in veliko prevoženih kilometrih vseh vrst cest, končno rekla “DA”.

Odločila sva se za Toskano. Ker je lepa, romantična pokrajina z dušo in ker se tam seveda dobro je. Preživela sva nekaj, res nepozabnih, dni pod toskanskim soncem, na še enem kulinaričnem popotovanju.

Toskana in starodavna etruščanska mesta in vasice na majhnih gričkih so nekaj, kar te prevzame že prvi dan. Naju so posebej prevzele vasice, kjer imaš možnost opazovati lokalce in njihov način življenja. Za kaj takšnega bi v večjih mestih kot so Firence in Siena potrebovala vsaj kakšen teden, a nama očitno bolj leži pokrajina in manjše vasice, zato sva se tam najbolje počutila.

ALGIARI01.jpg

O Toskani bi lahko pisali celo večnost, o toskanski kulinariki pa se da tudi bolj na hitro strniti glavne značilnosti. Veliko uporabljajo kruha – že za zajtrk, pa potem pri kosilu v raznih juhah (Ribolita, toskanska paradižnikova juha…), za večerjo pa skoraj vedno za predjed kot kakšne bruskette ali pa crostiniji z raznimi nadevi in prelivi.

Tudi meso je skoraj enako močno zastopano v njihovi kulinariki kot kruh. In treba je priznati, da z mesom pač znajo. Najbolj slaven je seveda Florentinec ali T-bone steak. Potem pa imajo tudi veliko govejih filejev, zajca in divjega pujsa.

Najbolj sva pogrešala sadje in zelenjavo, čeprav se da tudi to dobiti, a se vidi, da jim nista ravno v prvem planu.

zajtrk01.jpg

Jutranja kava v eni izmed vasic, kjer se vsako jutro zbirajo predvsem strejši prebivalci, je nekaj, kar moraš doživeti, da začutiš dušo te pokrajine in njenih prebivalcev. Tako ti celo uspe navezati stike in izvedeti npr. kje se dobro je.

Porketa01.jpg

Pokušina z zelišči in česnom natrtega pečenega odojka, ki ga narežejo v sendvič, je že bila ena izmed priporočil prijaznega lokalca.

Buckini+cvetovi01.jpg

Z ricotto polnjeni bučkini cvetovi na pireju iz mete so bili prav prijetna popestritev mesnega jedilnika.

Ribolita01.jpg

Obilo zelenjave in okus domačnosti lahko okušate v Ribolitti – njihovi značilni juhi iz zelenjave in kruha.

tbone02.jpg

Florentinca je bilo potrebno poskusiti – brez tega se ne gre iz Toskane. Imel je dober kilogram, zato sva si ga kar razdelila.

tbone01.jpg

Tako sočnega, mehkega in popolno pečenega mesa še nisem jedla nikjer drugje kot ravno v Toskani.

sladoled01.jpg

Pa še nekaj je bilo najboljšega. Boljšega sladoleda kot v San Giminianiju še nisem jedla. Mmmmm – res, noro dobro. Ne nosi zastonj svojega naziva.

vino01.jpg

Večer pa se mora zaključiti s kozarcem dobrega toskanskega vina. Seveda sva poskusila tudi Chianti, a našla sva nekaj še bolj okusnih.

Veliko je ostalo še neraziskanega in tudi tako slavnih toskanskih vampov nisva poskusila (jaz itak da ne;-), a vse to bo počakalo do naslednjič. Top 3 mesta/vasice: Cortona, Anghiari, San Giminiano. Top 3 jedi: meso vseh vrst, rižota z jurčki in žafranom, sladoled.

V glavi pa imam že sedaj morje novih idej za kuho, peko in ustvarjanje, tako da bomo še vedno nadaljevali s kulinaričnimi razvajanji. Pa morda malo pospešili rekreacijo in kurjenje zalog;-)

19. 9. 2011|kategorije: potovanja, sredozemsko|2 komentarja

2 komentarja

  1. Nika 19. 9. 2011 at 22:48 - odgovori

    Zdaj sem potočila eno solzo, no dve 🙂 pogrešam Toskano, Italijo in nasploh vse, kar prihaja od naših sosedov. Fiori di zucca so super, sladoled v San Gimignanu hvalijo skoraj vsi, ki jih poznam (meni najboljši v Volterri) in nasploh vidim, da je bilo lepo – je Toskana lahko sploh drugačna?

  2. HRANDICA 21. 9. 2011 at 21:35 - odgovori

    Čestitke na krasnem povodu, ki vaju je peljal v čarobni svet Toskane. Tudi jaz ga poznam in še malo iz druge plati kot ti. Strinjam se, da so majhne vasice veliko bolj prijazne človeku popotniku in tam se da začutit pravo kulturo. Tudi prehranjevalno 🙂
    Pozdravček.

Napišite komentar

Culinary journey by me