Kakšen naslov! Zveni paradoksalno. Že skoraj na meji oksimorona. Pa niti ni, saj gre za popolnoma identično jed, ki smo ji odvzeli samo rezance. In to samo z enim razlogom – da lahko jed jem tudi jaz.
Ko bi le vedeli, kako srečna sem, da sem našla jed, v kateri se lahko pesto ala genovese izrazi v vsej svoji veličini ravno tako, kot se izrazi v klasični izvedbi s testeninami. Če ne celo bolje. Bazilikin pesto se sicer prav dobro poda k mesu, posebej k telečjim zarebrnicam, a mi je tale jed ljubša. Na splošno imam veliko raje zelenjavo kot meso, čeprav se mi slednje od časa do časa pošteno prileže.
Naredila sem pesto iz bazilike in pinjol. Seveda tokrat nisem izpustila parmezana. Ta napravi pikico na i. Krompir sem olupila in narezala na manjše kose ter ga skuhala v osoljenem kropu do mehkega. Najbolje je, če krompir na koncu že skoraj razpada od mehkosti. Stročji fižol sem očistila in ravno tako v osoljenem kropu skuhala do mehkega.
Ko je bilo vse kuhano, sem skupaj odcedila, prihranila par žlic vode od kuhanja, nato pa v zelenjavo umešala pesto, da se je vsak delček prepojil s to božansko omako. Dodala sem še prihranjeno vodo, da je nastala fina omakica.
Takoj sem postregla na mizo, kjer sta čakala parmezan in sveže mlet poper. Novo odkritje pestanja!
Napišite komentar