Začela se je sezona gob, kar resno nakazuje na to, da se poletje zaključuje, da bo zdaj, zdaj potrkala na vrata tetka jesen, ki nas bo zopet obdarila z dobrotami tega letnega časa.
Sezono gob smo letos otvorili s prekrasnimi oranžnimi lisičkami, v kombinaciji z mojim najljubšim pirejem ever – pirejem iz zelene. Domača gobova juha je juha, ki si zasluži to ime. Če zopet pustimo na strani vse instant nadomestke v obliki vrečke z napisom Maggi, so tudi marsikateri gostinski poskusi gobovih juh prej močnate zlivanke kombinacije prežganja in Vegete. Seveda so izjeme, kot vedno, a domača gobova juha je zame tista, ki jo pripravimo doma. Pa tako enostavno je.
Na oljčnem olju sem popražila 3 večje šalotke, ko so dobile steklen izraz, sem jim za družbo poslala krasne nagajive lisičke, ki za svojo družbo obvezno zahtevajo vsaj čebulo, če ne že šalotke. Gobe sem prepražila, jim dodala sesekljan česen in ko je omamno zadišalo, vse skupaj zalila z zelenjavno osnovo. To imam vedno na zalogi v zamrzovalniku, zato so jedi pripravljene na mah.
Juhi sem dodala še majaron, timijan, rdečo bazliko, lovorjev list, peteršilj, sol, poper ter jo nekoliko pokuhala. Vmes sem naredila pire iz gomoljne zelene, ki je trenutno pri nas pravi hit.
Poleg tega sem v sokovniku pripravila sok iz svežega korenja – približno 2 dl sem ga dobila iz pol kg korenja. Juho sem s paličnjam spirirala (lovor je seveda romal v smeti), ji dodala korenčkov sok in še malo pokuhala. Po okusu sem dodala še žličko masla in potresla še z nekoliko sesekljanega peteršilja in bazilike.
Juho sem postregla skupaj s pirejem iz zelene ter nekaj svežimi lisičkami in kombinacija je bila ubijalska. Pojedla sem jo 3 krožnike in ostala sita še ure in ure.
mmmmmmmm … božansko 🙂 par dni nazaj sem imela kar nekaj dela s čiščenjem lisičk. ja, ogromno jih je bilo. in tale juha izgleda tako odlično, da se bo v kratkem znašla na krožniku 🙂
tudi jaz lahko rečem le mmmmmmmmm…..diši!! lisičke so moje najljubše ampak jih že sto let nisem nabirala. gretchen bi bla tako prijazna in mi prišepnila, kje za vraga….? v našem gozdu jih že zdavnaj ni več.
Uf, njami. Komaj čakam na lisičke, tole bo treba sprobat 🙂