pagar_1.jpg

Peka rib doma, s tem mislim na peko v hiši in ne zunaj na vrtnem žaru, zna imeti hude posledice, ki jih zaznavamo predvsem s čutili za voh.  Seveda so vonjave ob peki še prijetne in vabljive, kasneje pa zadovoljstvo ob vonju po ribah pada. Zato je tole ena taka super varianta peke rib, po kateri so tovrstne posledice povsem zminimalizirane.

Poleg tega odpade tudi olje in špricanje okoli štedilnika, pa še na času prihranim. Tako se lahko medtem, ko se riba peče posvetim prilogam in solatam.

Kupim eno malo večjo belo ribo – tolikšno, da je dovolj velika za vse 4. Tako bo meso ostalo lepo sočno. Očistim jo, luske pa obvezno pustim, da bodo ščitile ribo pred prodiranjem soli vanjo. Ribo kljub temu od znotraj nasolim. Včasih dam vanjo še kakšen krhelj limone ali pa rožmarina. Ampak sol povsem zadostuje, saj bo tako prišel do izraza pravi okus ribe in ne okus tržaške omake, ki popolnoma zasenči ribo. To je praksa velike večine ljudi in gostilen, da ribe in lignje na veliko prelijejo s to omako, ki je tako močnega okusa, da ga ni junaka, ki bi ob tem lahko okusil še kaj druga kot česen z dodatkom peteršilja in olja. To omako si je greh prelivati čez dobre ribe.

Na pekač položim peki papir in nanj razgrnem grobo mleto morsko sol. Na plast soli položim ribo (na sliki je Pagar, ki tako kot Zobatec, spada v družino šparov), previdno zakrijem morebitne odprtine pri ribi in jo prekrijem s preostankom soli. Ribe se ne sme videti – biti mora popolnoma prekrita. Plast soli naj bo okoli ribe debela približno 1 cm. Potem jo pečem pri 200 stopinjah Celzija med 45 minut in eno uro – odvisno od velikosti ribe.

Ko je pečena, plast soli na zgornjem delu ribe previdno odgrnem. Iz soli se bo naredila malo trša skorjica, zato je včasih potrebno kar malo spretnosti s kladivom, da razlomim skorjo. Pomembno je, da v tej fazi sol ne pride do mesa ribe. Ribi odstranim tudi kožo, potem pa jo lepo očiščeno in filejsko naložim na krožnike.

Riba je pečena, a hkrati zelo sočna in nežnega ribjega okusa.

 

pagar_2.jpg