V naših mesnicah pogrešam dobro izbiro mesa. Vsakič znova sem razočarana nad ponudbo, kadar si zaželim pripraviti dober kos mesa. Če greš v mesnico npr. v Franciji, je pogled v vitrino povsem nekaj drugega. A očitno je ponudba le odraz slovenskih potrošnikov, ki so povsem zadovoljni s kurjimi bedrami in svinjsko pečenko. Samo upam lahko, da se bo tudi na tem področju kmalu kaj spremenilo. Do takrat pa bomo skušali shajati s tistim kar je in pri pripravi narediti kaj na drugačnosti.
Danes sem kupila povsem solidne telečje zarebrnice, čeprav sem se sprva namenila nabaviti ribe, a sem bila tudi nad to ponudbo razočarana. Pri ribah sem še bolj občutljiva. Ni mi bilo še povsem jasno, kaj bom z njimi, a se mi je ideja hitro utrnila, ko sem nabirala zelenjavo in naletela na svežo baziliko.
Telečje zarebrnice sem solila, poprala in nanje naribala nekaj malega muškatnega oreščka. Potem sem jih na hitro, na zelo vroči ponvi, popekla na oljčnem olju z malo masla. Takoj za tem so romale v maksimalno segreto pečico, kjer so opravile finiš. Kakšnih 10, 15 minut. Vmes sem jih še enkrat obrnila.
Ta čas, ko so se zarebrnice pekle, sem naredila pesto iz bazilike in pinjol. Baziliko, strok česna, suho pražene pinjole, sol in poper sem zmlela v paličnjaku (za možnar nisem imela ne časa ne energije). Potem sem postopno dodajala še oljčno olje in pesto je bil pripravljen. Za tokratno jed sem parmezan izpustila, saj bi bil v tem primeru premočna proti utež teletini.
Zarebrnice so po pečenju še dobrih 5 minut počivale, potem pa so se znašle na krožniku, prelite s pestom. Poleg mesa smo si privoščili še obilo zelenjave: šparglje, popečene v ovoju pancete, čips iz zelene, ki je res iznajdba za kapo dol (Napotu seveda) in veliko skledo mlade, bio solate.
Si človek lahko zaželi še kaj slajšega?
Oh, tole pa želim poskusit že skoraj leto dni 🙂 zdaj se zagotovo lotim, gre v moj must eat book 🙂
Le daj Nika – se splača! Hvala za obisk in komentar, pa oglasi se še kaj.