Borovni%25C4%258Dev+sirup_1.jpg

Kako mi kot majhni deklici niso bili simpatični domači malinovci in kar je bilo temu podobnega. Še danes se spomnim, da sem si raje zamešala živo rumenega, kupljenega, v katerem ni bilo sledi o pomaranči – razen seveda močne arome in še močnejše barve, v družbi ton sladkorja.

Kako mora človek odrasti, da se zave, kaj je bolje zanj, za zdravje, pa tudi za naravo. Kakšne spremembe se morajo zgoditi, da začnemo ceniti vso delo, ki je potrebno za nastanek malinovca, ki bi ga (kao) lahko sicer v kakšni trgovini kupili po neverjetno nizki ceni. Nekaj že. Vsaj kakšno desetletje, če ne kar dva.

Borovni%25C4%258Dev+sirup_5.jpg

 

Letos sem poleg bezgovega naredila še borovničevega. Pritegnil me je zato, ker je pripravljen iz popolnoma svežih, neprekuhanih borovnic. Recept sem dobila od moje ome, ki po enakem kopitu naredi tudi malininega – tistega, ki sem se ga pred desetletjem ali dvema tako otepala.

V multiču sem zmlela 3 l svežih borovnic in jih prelila v večjo posodo. Dodala sem jim 2 l prekuhane in ohlajene vode ter 40 g vinske kisline. Tako sem jih pustila čakati 48 ur.

Potem sem vse skupaj precedila skozi redko tkano cedilo, nato skozi malo gostejšega, na koncu pa še skozi čisto finega. Lahko bi ga precedila tudi skozi gazo in si pri precejanju pomagala z iztiskanjem, a tako velike gaze nisem imela pri roki. Od borovnic je ostala samo še suha pulpa, ki sem jo na koncu zavrgla.

Na vsak liter tako dobljenega soka sem dodala kilogram sladkorja, dobro premešala, da se je sladkor raztopil, nato pa prelila v steklenice, od koder ga že pridno točimo in skrbimo za dovolj visoko raven železa v krvi.

Borovni%25C4%258Dev+sirup_6.jpg