Letos pravijo, da je bolj malo gob. A jaz sem dobila toliko lisičk, da je poleg lisičkine zeliščne juhe padla še lisičkina rižota, pa še sem jih lahko dala v zamrzovalnik.
Odkar ne jem glutena, je dostikrat na jedilniku kakšna rižota. Posebej zato, ker je rižota zelo okusna jed, le skuhati jo je potrebno na pravi način. Tiste tako imenovane rižote z grahom, korenjem in suhimi koščki mesa so pase. Spomnim se, kako smo morali v osnovni šoli poleg takšne rižote obvezno pikati vloženo peso, da smo lahko tisto suhost od riža spravili po grlu navzdol. Nekateri so si riž celo polivali s sokom od pesine solate. Ni čudno, da ljudje pri nas ne morajo preveč riža.
A prave italijanske, milanske ali toskanske rižote ni prav nobena umetnost skuhati. Dodajamo ji lahko karkoli imamo radi in če se držimo osnovnih načel za kuhanje rižote, bo vsakič nastala prava kulinarična mojstrovina.
Rižoto z lisičkami sem naredila tako kot katerokoli drugo, npr. kot špargljevo (pri tej je opisan postopek kuhanja dobre rižote, ki velja za vse vrste rižot, pri vsaki lahko potem sproti le še uporabljaš domišljijo in razne variacije), le da sem namesto špargljev uporabila lisičke.
Ne pozabite, za dobro rižoto so ključni: vrsta riža – Arborio ali Carnaroli, vrela jušna osnova, maslo in parmezan. Vse ostalo je domišljija in kreativnost. Rezultat pa nepozaben.
Napišite komentar