Pri nas je jeseni kar pogosto na jedilniku bučna juha, a vedno znova v kakšni drugačni preobleki. Lahko bi rekla, da ni dvakrat enaka. No, tole izvedbo bučne juhe sem poimenovala kar jesenska juha, saj so v njej tipične jesenske sestavine: buča, korenje, pastinak in jurčki. Seveda bi lahko kakšen pastinak z lahkoto izpustila, a ker je bil ravno pri hiši in ker sem jaz ekonomična gospodinja, je pač šel zraven. In tudi dejansko je prav posrečena kombinacija. Že pri Ani sem lahko takrat v takratnem Smrekarjevem hramu (današnjem Ateljeju) okusila, da sta prav posrečena kombinacija. Je pa res, da svoj del k temu jesenskemu okusu in še posebej h končnemu okusu dodajo jurčki.

In še nekaj se mi zdi pomembno – juha je, poleg tega, da je neverjetno okusna, še zelo enostavna za pripravo. Pri nas smo jo jedli na dan, ko smo dobili na obisk 10 komadov 5-letnikov in si je naš dragi slavljenec zaželel, da zanje pripravimo domače hamburgerje. OK, jih bomo jedli tudi mi, smo rekli, a najprej mora biti še nekaj druga – in je bila tale jesenska juha neverjetnih dimenzij;-)

 

SESTAVINE:

  • 1 Hokaidka
  • 2 manjša korenčka
  • 1 pastinak
  • par strokov česna
  • 1 l jušne osnove (zelenjavne ali piščančje)
  • 20 g masla
  • 1,5 dl smetane
  • sol in poper
  • oljčno olje
  • 300 g jurčkov
  • timijan
  • creme fraiche (po želji)

PRIPRAVA:

Bučo operemo in ne lupimo. Prepolovimo jo in izdolbemo sredico. Nato bučo narežemo na krhlje. Korenje in pastinak narežemo na kolobarje. Česen pustimo z olupkom. Vso zelenjavo položimo na pekač, pokrit s peki papirjem, pokapljamo z oljčnim oljem in pečemo v pečici, segreti na 180 stopinj Celzija približno pol ure.

Pečeno zelenjavo dobro zmiksamo, lahko že med miksanjem prilivamo jušno osnovo, da bo juha res gladka. Pri nas imajo otroci raje, kadar je svilnata. Juho preložimo v lonec, prilijemo preostalo jušno osnovo, po okusu solimo in popramo ter zavremo. Zaokrožimo s kislo smetano.

Na malo oljčnega olja in masla popečemo narezane jurčke, jih solimo in popramo ter po okusu dodamo še malo timijana.

Zraven se prileže creme fraiche. Če tega nimate, lahko zmešate malo kisle smetane in malo sladke smetane – pride precej podoben okus.

 

Pa še nekaj se mi je ob pisanju te objave utrnilo – moja zelo osebna izkušnja, ki pa jo rada delim tudi z vami. Poznate rek: “Nisem tako bogat, da bi poceni kupoval”? No, jaz sem ga slišala sicer že pred mnogo leti, pa morda takrat nisem vsega dojela v celoti. Najbolje ga pa lahko razložim z naslednjo zgodbo. Zelo rada imam posodo Le Creuset. Nekaj kosov sem jo dobila v dar od mojega dragega moža. Da je za to posodo potrebno odšteti nekoliko več denarja, verjetno vemo vsi. Jaz bi si želela še kakšno, ampak vsakič znova je kakšna druga stvar višje na prioritetni listi želja, vsega pa človek žal ne more imeti. Zato sem bila že nekaj časa nazaj zelo vesela, da je neki trgovec ponudil litoželezno posodo po povsem drugačni ceni. Kar skakala sem od veselja. In ker se takšna roba ponavadi pobere v istem dnevu, če ne celo v nekaj urah, sem celo prosila prijateljico, ki je imela službo popoldan, da jo je šla zame iskati takoj zjutraj, ko so odprli trgovino. No, danes mi je povsem jasno, zakaj takšna cena. Ene in druge posode. Posodo Le Creuset imam namreč že nekaj let in je praktično ista kot tistega dne, ko sem jo odvila iz ovijalnega papirja. Druga posoda, ki sem jo kupila po zelo ugodni ceni pa je okrušena, zbita in poškodovana. Pa to ne pomeni, da bi z eno ravnala slabše kot z drugo, ampak verjamem, da je tako, da ima kvaliteta svojo ceno. In pri teh stvareh, ki so večne,se pač splača investirati malo več denarja, saj se na dolgi rok to vsekakor obrestuje. Nauk te zgodbe: Kakovost se plača, a tudi splača.

Imate morda vi kakšne podobne izkušnje? Ne samo od posode. Morda tudi od oblačil?