Včerajšnja nedelja mi je zadišala po pečenem jesenskem sadju. Moj dragi se je odpravil v gozd pogledat, če je mu bo sreča namenila kakšno lepo gobo in če je že kaj kostanja, jaz pa sem doma razmišljala, s čim bi se lahko posladkali, pa da bi dišalo po jeseni. In sva uspela – oba. Tako sva si za kosilo privoščila ajdovo kašo s sveže nabranimi jurčki. No, moj junaški nabiralec gob si je za predjed privoščil še na maslo popečene sirovke, ki mene zaradi svoje oranžne barve malce preveč prestrašijo, da bi se mu pridružila. Sva se pa zato družila ob sladkanju s hruškovo pito z mandlji, ki je spet ena super pogruntavščina, saj je odlična pita, pripravljena brez moke.
SESTAVINE:
- 4 hruške
- limonin sok
- 300 g mletih mandljev
- 200 g sladkorja
- 150 g masla
- 2 žlici kisle smetane
- 2 jajci
- sol
PRIPRAVA:
Razmehčano maslo sem penasto stepla s sladkorjem. Potem sem dodala mandlje, sol, kislo smetano uin jajci in vse skupaj premešala do gladke, homogene mase. Hruške sem olupila in prerezala čet polovico ter odstranila pečke. Polovice hrušk sem pahljačasto narezala na tanke krhlje, tako da se je hruška na eni strani držala skupaj. Pokapljala sem jih z limoninim sokom. Nato sem posodice za pito (jaz sem uporabila kar keramične) premazala z maslom in vanje nadevala mandljevo zmes. Nanjo sem naložila po eno polovico narezane hruške in te narahlo potresla s sladkorjem ter nanje položila res mahjno rezilo masla. Vse skupaj sem pekla v pečici pri 180 °C dobre pol ure.
Zelo okusna jesenska sladica, narejena brez moke, brez glutena in brez veliko naprezanja. Zraven se zelo prileže kepica vanilijeva sladoleda ali pa kar žlica kisle smetane.
Naslednjič padejo pa polnjena pečena jabolka – sladica, ki smo jo imeli še v času našega otroštva – obvezno na kostanjevih piknikih v vrtcu. Se še spomnite?
Opa, tole se poskusi!
Sicer pa brez strahu pred sirovkami. Midva sva jih eno sezono polno nabrala in tudi pojedla – brez kakršnih koli težav, razen, da sva se jih na koncu dejansko čisto penajedla. 😉
Gob ne nabiram in ne pripravljam. Pa tudi jem jih ne, razen v kakšni juhi, še tam jih odtopim mojemu.
Tele pitice so pa odlične. Obožujem mandeljne v kombinaciji s sadjem.
Veš kaj, to bom pa jaz tudi naredila. Simpl, pa še dobro zgleda! Sploh imam rada takšne sladice ali mafine brez moke. Verjetno bi to šlo tudi z jabolki, namesto hrušk, kaj praviš?
Odlična pogrutavščina. Tudi jaz zadnje čase poiskušam pečt brez moke, tako, da bom tole tudi sprobal v kratkem.
Ja tole z gobami je zadnje čase prisotno kamor se obrnem. Sladica pa je vsekakor dobra pogruntavščina za hitre vikend posladke.
Drugič kar pogumno s sirovkami. So odlične dušene, z jajci recimo pa res niso kaj prida. Vsaj meni. Tudi pri nas je bila v soboto ajdova kaša z jurčki, žal kupljenimi. Sama nimam najmanjšega talenta za nabiranje gob, enostavno jih ne vidim.
Pite se pa lotim takoj, ko pridem do kakšne dobre hruške. Zadnje čase vse brezglutenske sladice pobiram pri tebi in vse so deležne velikega navdušenja.
Prispevki avtorice bloga so luštni in vredni ogleda. Ampak zakaj pravite pogruntavščina? Predstavljena pita je poenostavljena različica ene najbolj znanih pit sploh – "tarte boudaloue".
Pardon za tipkarsko napako – tarte bourdaloue
Sirovke bom vsekakor poskusila – naslednje leto. Letos moram biti kljub vsemu malo bolj previdna pri hrani in tudi jurčke sem jedla bolj kot začimbo;-)
Hruške lahko mirno zamenjaš z jabolki – je pa fino, da je po vrhu nekaj sadnega, sočnega za protiutež sladkim, gostim mandljem;-)
Anonimni, škoda, da se ne predstaviš, jaz bi te prav rada spoznala, saj je očitno, da o hrani – predvsem francoski kuhinji (pa tudi italijanski) – zelo veliko veš. Ne poznam veliko ljudi, ki bi toliko vedeli o visokih kuhinjah, zato se mi ne zdi povsem na mestu, da takole "kritiziraš" komentarje bralcev. Res je, da je hruškova pita z mandlji znana francoska sladica, le da sem jo jaz pripravila brez osnovnega testa za pite, torej, da sem jo prilagodila brezglutenski dieti in je zame na ta način celo boljša. Morda pa lahko zato kljub temu temu rečemo "pogruntavščina"?
Vesela sem vsakega komentarja, tudi in še posebej tvojega, saj mi godi, da se tak poznavalec spoloh zanima za moj blog.
Vidim, da vas je veliko, ki ste že jedlii sirovke in še vedno berete bloge ter pišete komentarje;-) kot rečeno, drugo leto jih tudi jaz poskusim!
Me veseli, da testiraš recepte in še bolj, da so odjemalci navdušeni;-)
Tole pa je kar pridišalo do sem in prineslo s seboj vse tisto lepo, kar nam ponudi jesen 🙂
Mnjami, zgleda res slastno! škoda, ker nimam niti hrušk niti mandljev doma…:)
Mmhmhm tole "pogruntavščino" 😉 ob prvi priliki preizkusim – mandlji so v kombinaciji s sadjem res božanski. In jaaaaa se spomnim pečenih jabolk v vrtcu, čeprav so tudi moji otroci že kar en čas v šoli.Ampak ja, tam so bile najboljše.
Kako pa tole dobro izgleda, mmmm :). Midva zadnje čase največ crumbla pojeva, z različnim sadjem, kar pride pod roke :).
Obožujem gobe, ampak na žalost pojma nimam o njih, zato jih raje ne nabiram. 🙂
In ker si ravno omenila popečene sirovke – to je en mojih najokusnejših otroških spominov, namreč, ko smo šli z znanci, gobarji, v gozd, so nam kasneje, ko smo se vrnili k njim, med drugim pripravili tudi to in tega še vedno ne morem pozabiti. 🙂
Pita seveda zgleda slastno!
Koliko komentarjev, trenutno nimam časa, da bi vse prebrala, ampak kar se sirovk tiče, dokler je sok, ki priteče iz njih oranžen, je vse ok. 😉
Sedaj pa hitro v akcijo, v kuhinjo. Imam nekaj hrušk, potrebujem nekaj sladkega, dobrega…:)
lp