Za zimo si je dobro pripraviti domače shranke, ki nas vedno znova spomnijo na darove poletja ali pa jeseni in poskrbijo, da se tudi v času, ko narava ni tako radodarna z dobrotami, malo pocrkljamo. Takšen dan kot je danes, je nalašč za to.

Džeme kuham predvsem zato, da jih lahko pozimi vmešamo v navadne jogurte in tako dobimo krasne domače sadne jogurte brez vseh umetnih barvil, aditivov, konzervansov, želatin, emulgatorjev in kar je še tega sranja (ups, pardon za tak jezik).

Vse skuham po istem kopitu. Do razlik prihaja le v času kuhanja džemov, saj je to odvisno od količine vode in pektina, ki ju posamezno sadje vsebuje. Več kot ima sadje pektina, hitreje bo želiralo. Več kot ima vode, več časa bomo potrebovali, da bo ta izhlapela in se bo džem zgostil in želiral.

Še nekaj – nikoli ne kuham velikih količin džemov, saj je za hitro izparevanje tekočine pri kuhanju pomembno tudi to, da hkrati ne kuhamo preveč sadja, saj bi s tem izhlapevanje podaljšali, moj cilj pa je, da džem kuham čim manj časa.

Vzela sem veliko kozico, največjo, kar jih imam in vanjo strsla približno 2 kg borovnic. Tem sem dodala tri četrt ali pa slab kilogram sladkorja in vse skupaj premešala. Na štedilniku sem zmes na hitro zavrela, potem za malenkost zmanjšala ogenj in ves čas kuhanja mešala, da sem s tem še pospešila izparevanje. Ko sem v borovničevi zmesi opazila, da je počasi začela želirati (to je bilo nekje po 20 minutah intenzivnega vrenja), sem dodala še sok dveh limon in na ognju mešala še kakšnih 5 minut. Zdaj je džem dokončno želiral. Pretočila sem ga v dobro oprane kozarce in jih še vroče zaprla.

Takole skuhan džem bi vsekakor zdržal vsaj toliko časa kot tisti z želirnim sladkorjem, le da bo tega prej zmanjkalo 😉