bageta_1.jpg

Koga ne premami vonj sveže pečenega kruha? Komu se ne potoži po dobrih starih časih, če ima priložnost ugrizniti v še topel in dehteč domači kruhek? Priznam, ugrizniti v belega, ima svoj čas. Pa ne kateregakoli. Mora biti domač, mora biti topel, mora biti rahel, mora biti pečen nad vodno paro… mora biti popoln.

Včasih me ima, da bi se pregrešila in še enkrat občutila vso to radost in toplino, ki te oblijeta, ko se v ustih srečata kombinaciji tanke hrustljave skorjice in sočne rahle sredice. Njam! Zaenkrat se še uspevam premagovati. Ker vem, da je užitek stvar sekunde ali dveh užitka, potem pa lahko sledi teden ali dva neprijetnih posledic, ki se čutijo predvsem kot prebavne motnje.

To me spomni tudi na eno primerjavo, ki sem jo slišala že nekaj let nazaj, in sicer da je skok čez plot kot obisk McDonaldsa – najprej imaš strašansko željo po tem, ne moreš se upreti, ko si enkrat tam in “grešiš” je užitek že pol manjši, imaš slabo vest, ko pa poješ oz. končaš, se počutiš kot kup gnoja, grozno in nič ne more spremeniti dejstva, da si ga “usral”.

Ups, malo me je zaneslo v druge vode, ampak želela sem povedati, da skušam tehtati, ali so posledice vredne užitka, ki ga prinaša ena pregreha. Po mojem mnenju ne. Če se ne strinjate z mano, pa kar z besedo na dan. Rada imam argumente za in proti.

bageta_3.jpg

Pa se vrnimo nazaj na peko kruha – francoskega. No, tale moj v bistvu ni tipično francoski, saj je ta po mojem mnenju užiten največ dve uri po peki, potem pa postane gumijast in primeren le še za pomoč mlečnim zobkom, ko so tik na tem, da jih miška odnese v svoje sobane. V bistvu je tudi v tem nek čar, a ta kemija se lahko zgodi zgolj na mestu, kjer je možna – v Franciji. Pri nas doma pa morajo biti francoske štruce rahle in penaste, s tanko skorjico še par dni – če se le že prej ne poje.

V posodo sem dala slab kilogram moke (nekaj sem jo pustila še za mesenje in oblikovanje). Moko vedno kupim na domačem mlinu ali pa vsak ekološko pridelano – ni vsaka moka moka. Pri strani jo solim, v sredini pa naredim luknjico za kvasec. Pri peki kruha ne uporabljam sladkorja, četudi ga nekateri recepti zavoljo takšne in drugačne skorje, pa okusa, pa še česa, zahtevajo. Meni se zdi greh v kruh dajati sladkor – če že, bi raje uporabila med, a tudi tega ne.

Pri peki kruha je pomembno, da testu dodamo dovolj vode, da je sicer težko za mesit, a toliko boljše za jest. Tako v jamico s kvascem dodajam vodo toliko časa, da ocenim, da je testo ravno prav mokro in še vedno lepljivo – to se brez večjih problemov doseže kar z električnimi kavlji navadnega mešalnika. Potem testo po vrhu in ob strani poprašim z moko in pustim vzhajati – tako dolgo, da se količina testa podvoji.

Nato oblikujem štručke, jih polagam na pekač s peki papirjem, vmes pa naložim zvite kuhinjske krpe, da se štručke preveč ne razlezejo druga k drugi. Pustim jih še vzhajati. preden jih potisnem v pečico, v testo naredim še nekaj zarezic, da v pečici lažje vzhaja, pa tudi zaradi finalnega looka.

Najpomembnejše pa je, da pečico nakurim na maksimum in da pod pekač postavim posodo z vodo, tako da para ves čas boža in mehča skorjico.

Božansko!

bageta_2.jpg