susi

Obožujem suši. Pri sušiju se na enem mestu v ustih sreča in spoprijatelji veliko različnih okusov, ki so le skupaj zmožni ustvariti to popolnost harmonije in pridiha Japonske. In s tem seveda Azije. Moje ljube Azije.

Tudi priprava sušija je zanimiva. Na Japonskem so izdelovalci sušija pravi umetniki. Obstajajo celo šole, kjer se kuharji učijo samo priprave sušija, pri katerem je zelo pomembna tudi pravilna priprava riža. Pravijo, da lahko traja tudi dve leti in več, da se naučijo pravilne priprave riža.

Tudi nakupovanje svežih rib, predvsem tun, je cela znanost, predvsem pa jih to stane celo bogastvo. Seveda se jim to tudi obrestuje, saj lahko za en majhen suši odštejete tudi 10 $.

A to je na Japonskem. Ostanimo v Sloveniji in si ne pustimo kratiti užitkov zaradi puritanizmov. Sicer moram priznati, da sušija na Japonskem še nisem jedla, ja, kakopak, saj tam še nisem bila, sem pa jedla suši že drugod po svetu, tako da se mi približno sanja, kako naj bi zadeva izpadla.

Se mi pa zdi, da pri sušiju pa res velja pravilo, da je za malo denarja, malo muzike. Pri nas priporočam samo obisk Sushimame (pa seveda moje malenkosti ;-).

Za pripravo sušija doma, načeloma ne uporabljam surovih rib, saj sem preveč skeptična glede svežine in izvora rib, ki jih lahko kupimo v naših supermarketih. Zato od morskih zadev največkrat uporabim kar kuhane kozice in dimljenega lososa. Pa seveda avokado – brez tega ne gre.

susi-avokado

Pa gremo lepo po vrsti:

Najprej skuham riž – takšnega, prav namenjenega za suši. Pred kuhanjem ga temeljito splaknem z vodo, toliko, da pod cedilom teče samo še čista voda, da se izpere odvečni škrob, ki bi potem naredil riž “pocast”. Kuham ga v veliko vode (in ne kot običajno, da vpije vso vodo) 10 minut. Nato ga odcedim in še enkrat splaknem ter preložim v večjo posodo, da so riževa zrnca čimbolj narazen. Prelijem z nekaj žlicami riževega kisa, v katerega sem zamešala malo soli in sladkorja. Riž se mora potem ohladiti.

V vmesnem času pa pripravim vse ostale stvari: olupim in po dolgem narežem kumaro, avokado (ki ga takoj obvezno pokapam z limoninim sokom – sicer zaradi oksidacije potemni), lososa, olupim kozice, pripravim bambus za zavijanje sušija, ki ga oblečem v folijo, alge Nori, Wasabi (kupim ga v prahu in potem sama zamešam v gladko hrenovo kremo).

susi-losos

 

susi-sestavine

Potem se začne zvijanje. Na bambus položim eno Nori algo, ki jo prekrijem z rižem in na sredino položim sestavine, ki sem si jih prej pripravila – po okusu in navdihu. Pri zavijanju sušija je pomembno, da ga trdno zavijem, da ga bo potem lažje razrezati in seveda, da bo lepši za oči. Zavije se ga kot palačinko, potem pa reže kot rulado.

Poleg sušijev je obvezna priloga vložen ingver, Wasabi hren in sojina omaka.

Tole bi lahko jedla vsak dan!

susi1