Kuharski dvoboj spolov – 2. del (ženske)

Pa je le napočil – dan, ko sva ženski skušali vrniti udarec kulinaričnim užitkom, ki sta ju za naju pripravila najina moška.

Če je šlo pri fantih za užitke, samozavestno, a hkrati precej objektivno ocenjujem, da sva ženski postregli z razvratom. Naslada je trajala kar 5 ur, nama pa so priprave nanjo vzele še enkrat toliko časa pred začetkom ter seveda finiširanje ves čas med razvratnimi etapami.

Pri sestavljanju jedilnika naju je vodil letni čas – prehod iz pomladi v poletje, karseda sezonska izbira živil slovenskega porekla, kjer je bilo možno sva izbrali biološko pridelane sestavine, sicer pa sva izbirali kakovostna živila.

Za pozdrav sva izbrali aperitiv, ki je barvno ustrezal odtenku najinega menija. Aperol spritz. Aperol zmešan s penino. Uporabili sva Muškatno penino, kar je bilo po eni strani kar škoda, saj bi mirne duše lahko uporabili kakšno nižjega razreda. Ampak OK, če smo si ravno privoščili na vseh ravneh, si bomo pa še pri pijači.

Aperitivu je sledila hladna predjed, s katero sva morda postavili kar malce prevelika pričakovanja. Odločili sva se za solato, ki je že vnaprej nakazovala na odličnost, inovativnost in prepletanje mavrice okusov. Nisva pa vedeli, da bo solata prava eksplozija nikoli doživetih okusov, ki so nas preplavljali ob vsakokratnem stiku z brbončicami. 

Solata iz pehtrana, zelenega in rdečega grozdja, marinirane šalotke in kozjega sira

Za juho sva izbrali nežno korenčkovo juho, saj so se v njej kopale pokrovače in nisva želeli, da bi okus kakšne močnejše zelenjave prekril to nežnost in sladkobnost pokrovač. Seveda sva zanjo sami skuhali perutninsko osnovo, ki je že navsezgodaj zjutraj preplavila kuhinjo z omamnim vonjem.

Postregli sva jo na trenutno najbolj “in” način – najprej podlaga, potem v živo, pred gostom, pa še vlivanje tekočega.

Druga topla predjed je bila rižota z jurčki, žajbljem in pomarančo, ki je dala nežni korenčkovi juhi protiutež z izrazitim, a hkrati odličnim okusom.

 Do sem smo se že kar precej najedli, zato sva že v jedilniku predvideli osvežilni sorbet, ki je bil iz borovnic. Časovna stiska pa je malo preprečila zamrznjenost, zato je sorbet spominjal nekoliko bolj na ohlajen smuti.

Po počitku in osvežitvi je nastopil čas za glavno jed in tudi za vinsko spremljavo. Izbrali sva Ščurekov Rose, ki se je k ribam in morskih dobrotam odlično podal.

Glavna jed: morska nabodala s pirejem iz belega fižola in malancana v parmezanovi skodelici, potresen z jurčki in tartufi. Na nabodalu so bili repki morske žabe, repki kozic in pokrovače, ki sva jih predhodno marinirali v limetinem soku, sojini omaki, belem vinu in limonski travi. Spekli sva jih v pečici pod žarom.

V pireju sem pogrešala malo več malancanastega okusa, predvsem zato, ker sva ga prešpikali s česnom in eno uro pekli v pečici, tako da bi moral od sebe oddati res vse najboljše. A ga je okus fižola zasenčil.

Pri sladicah se nisva mogli odločiti, kaj bi izbrali, zato sva pripravili kar dve. Pravzaprav je bilo skupno pet sladic, a sva jih postregli dvakrat. Najprej sva se odločili za čokoladni sufle z jagodno rabarbarino omako in sivkinim sladoledom. Kombinacija vsega trojega skupaj je bila vrhunska. Vsaka stvar zase ne bi niti približno tako dobro funkcionirala kot so vse tri skupaj. Skupaj so bile pa kot simfonija.

Po kavi in prvi sladici, ko sta fanta mislila, da je čas, da najine mojstrovine pokomentirata, pa sva postavili še piko na i. Postregli sva s panna coto iz kisle smetane, jagodnim mousom in jagodnim želejem. Zraven sva dodali še domač čokoladni sladoled, ki bi ga bilo še najbolje poimenovati kar sladoled za čokoholike, saj se v njem skriva toliko temne čokolade in čokolade v koščkih, da bolj čokoladen sploh ne bi mogel biti.

Postrežba panna cote pa je bila domiselna tako v kozarcih (lični, majhni kozarci za vlaganje, ki to v resnici niso) in dobro vidne plasti posameznih krem, ki so čakale druga na drugo, da so bile primerne trdote, da so se lahko zlivale druga na drugo.

Tako. S tem se je najin boj zaključil. Mislim, da sva lahko zadovoljni in ponosni nase, pa tudi najina moža sta lahko ponosna, da imata ženi, ki sta poleg vseh ostalih vrlin še odlični kuharici ;-)))

Končna ocena, ki sta jo podala je bila, da sva bili morda res nekoliko boljši, ampak da sta tudi sama ponosna na njuno stvaritev. S tem se seveda strinjava.

Kaj pa vi pravite? Kateri jedilnik vas je bolj prepričal?