Divjačinska pašteta

Kaže, da sta mi Napotov stil in okus tako všeč, da se vedno znova vračam k njemu po ideje. Ni kaj, je že prav, da znamo koga tudi pohvaliti, ne pa samo iskati slabo. Iskanje slabega v ljudeh, stvareh, početjih in kar je še tega se mi zdi, da je prav značilnost ljudi, ki živijo na sončni strani Alp. Ampak to bo morali preseči, če bomo želeli lepše življenje. Če v ljudeh gledaš in iščeš dobro, postane življenje veliko lepše. In tako lahko brez vsakega pomisleka in rade volje napišem, da je Napo car. Berite ga na spletu berite njegovo knjigo – vsakič, ko jo primem v roke, najdem nekaj novega, koristnega.

Tako je bilo tudi tokrat. Res je, kadar kuham Govejo juho, kar ne vem, kam bi s tisto kuhano govedino, kako bi jo spravila v promet. Zato je pogruntavščina z imenom Govedina 2.0 pravo odkritje uporabe kuhane govedine, ki ji lahko tako rok uporabe podaljša tudi za en mesec.

Jaz sem se sicer lotila divjačinske različice, ki pa je skorajda identična goveji. Le juho oz. divjačinsko osnovo sem kuhala drugače. A o tej temi – jušnih osnovah – kdaj drugič.

Torej, ostalo mi je pol kilograma kuhanega mesa, ki sem ga pobrala s kosti in skupaj z dobrim decilitrom juhe, dvema sardelnima filejema, 75 g masla, vejico timijana, lovorjevim listom in pol žličke soli kuhala eno uro na najmanjšem možnem ognju.

Po uri kuhanja sem začimbe odstranila, še malo povrela juho, nato pa vse skupaj zmlela s paličnim mešalnikom. Nato sem masi primešala naribano limonino lupinico, pašteto nadevala v manjše posodice in postavila v hladilnik. Čez ohlajeno pašteto sem prelila 50 g stopljenega in precejenega masla, toliko, da je bila pašteta prekrita in zadevo zopet postavila v hladilnik.

Po dveh dneh je bila pašteta godna za pokušino in bila je izvrstna. In res, pašteta ima rok uporabe kar en mesec. Najbolj me veseli to, da sem našla tisto nekaj, zaradi česar sem bom odslej bolj z veseljem lotila kuhanja goveje juhe, saj bom lahko poleg dobre juhe pripravila še odlično pašteto.