Barcelona – spoznavanje s katalonsko kulinariko

We’re back! Po enem tednu pestrega dogajanja v milijonskem mestu s pravo arhitekturno mojstrovinsko zapuščino, odlično kulinariko, upočasnjenim tempom življenja in prehodenimi 100 kilometri barcelonskih ulic smo se vrnili v “real life”. Spet smo doživeli mnogo lepega, okusnega in nepozabnega, kar nam bo za vedno ostalo v knjigi spominov in vtisov življenja. Teh je toliko, da jih je povsem nemogoče opisati na mah, tudi samo tistih, s kulinaričnega zornega kota ne. Zato bo verjetno temu prispevku sledil še kakšen na to temo – upam, da mi ne boste preveč zamerili.

Prvo jutro smo se seveda namenili na najslavnejšo tržnico v Barceloni – Mercat de Sant Josep – La Boqueria. Od našega stanovanja je bila oddaljena le 5 minut počasne hoje, zato smo si sprehod po njej privoščili vsako jutro in sproti nabavljali sveže sestavine za zajtrke. To je bil tudi edini obrok, ki smo si ga pripravili sami, za prigrizke, kosila in večerje pa smo se propuščali spretnim rokam in okusom kuharskih mojstrov, vajencev, amaterjev in genijev.

Že gospa, ki nam je oddala stanovanja nam je podala nekaj osnovnih reči, brez katerih ne smemo s tržnice – eden teh je bil pravi iberski pršut črnega prašiča – jamon pata negra. Ta črni prašič naj bi se prehranjeval samo z žiti, ko odraste pa predvsem z žirom, zato je že samo meso posebnega okusa. Res je, da lahko cene tega pršuta dosegajo precej vrtoglave številke. Lahko pa povem, da je pršut omamno dišal in če zaupam oceni mojih ostalih preiskuševalcev – predvsem dragega in princeske – je bil tudi okus tako božanski. Jaz pa moram že takoj na tej točki povedati, da sem bila za en del španske kulinarike – predvsem tisti, ki se nanaša na suhomesnate in surove mesnine – tokrat prikrajšana, tako da sem se večkrat moralal zanesti na opisovanje okusov – na podlagi tega pa sem si sama ustvarjala sliko o hrani, ki je za nekaj časa zame prepovedana.

Španija je znana tudi po nekaterih sirih – največkrat tudi v tapas barih ponujajo sir manchego, ki je sicer okusen ovčji sir, a nima nekega izrazito močnega okusa, zato se ga lahko poje kar nekaj koščkov. Všeč mi je vsaekakor pestra ponudba ovčjih in kozjih sirov, kar pri nas precej pogrešam.

Za malico ali manjši prigrizek si tako lahko kupiš kar škrnicelj malih Chorizic, Fuetk (ki so tudi neke vrste suhe salame kot je Choriza – ta obstaja tudi v sveži različici in je zelo okusna) ali pa rezin sira.

Španci so tudi nore na gobe, zato se pritožujejo, da je so zadnje letine zaradi suše zelo slabe. Meni se je sicer na pogled njihova ponudba gob zdela odlična – nikoli še nisem videla takopestre ponudbe svežih gob na enem mestu. Od mavrahov, jurčkov, lisičk do črnih trobent in nekaterih, za katere še nisem slišala.

Oh ja, ponudba rib in morskih dobrot je takšna, da se ti v glavi zvrti. Koliko ponudbe! In kako sveže je vse! Cene pa so tu povsem primerljive s cenami pri nas.

Če bi se na potovanju bolj prepustili kuhanju in pripravljanju hrane, bi vsekakor eden takšen lepotec (ali pa dva) odkorakal z nami.

Tudi ponudba ostalih stvari, svežega mesa, zelenjave in sadja je neskončna. Praktično lahko kupiš vse, kar ti srce poželi. Od eksotničnih sadežev, majhnih, ličnih zelenjavic, ki jih uporabljajo samo najbolj top restavracije do raznoraznega mesa, ob katerem te zjutraj na tešče kar malo zvije v želodcu. V mislih imam predvsem razne ovčje glave in podobne reči – tega pač nimam rada.

Na tržnici se lahko tudi odlično naješ. Pripravijo ti lahko morske dobrote iz povsem svežih sestavin in ti jih praktično gledaš, kako se ukvarjajo s tvojih obrokom, a o tem več v prihodnje.

Zaenkrat naj bo to dovolj. Morda samo za nameček še primerek enega naših kraljevskih zajtrkov, kakor smo jih poimenovali.

Imate tudi vi radi obiske tržnic v tujih večjih mestih? Poznate kaj špansko kulinariko? Kaj vam je najbolj všeč?