Korziška kulinarika je glede na obmorsko lego in francoske korenine presenetljivo močna. S tem mislim predvsem na veliko zastopanost mesnih jedi, ko bi človek pričakoval, da bo polna rib in morske hrane. Seveda je v restavracijah tudi ponudba ribjih jedi, a če na potovanjih radi okušate tipično hrano, potem ne boste mogli mimo suhomesnatih izdelkov, klobas, raznih mesnih jedi, sira vseh stopenj intenzivnosti samo neznih ne ter izdelkov in sladic iz kostanjeva moke.
Mesni izdelki so zares nekaj posebnega, saj so tu živali v največji meri proste reje in to se zelo odraža na okusu mesa. Vsako leto, ko pridemo domov iz Korzike, je največji in najbolj očiten preskok ravno v ponudbi in okusu mesa. To je nekaj, kar se pri nas ne dobi.
Da bi spoznali pristno korziško hrano, se vsako leto podamo na iskanje ponudbe, ki nam bo to omogočila. Pred leti smo nasli res pravo – Domaine de Licetto, v Bonifaciu (oziroma natančneje v njegovi bližji okolici – Cap Pertusato).
Na prvi pogled bi se človek zlahka obrnil, češ da je zgresil in da to že ne more biti kraj, kjer se bo dobro jedlo, a STOP – tu boste jedli odlično!
Vsako leto smo jedli kaj drugega in vsako leto je bilo božansko. Edina stalnica so kaneloni, polnjeni z njihovim znamenitim sirom Brocciu in meto v odlični paradižnikovi omaki. Ko enkrat okusiš te kanelone (smo jih poskusili tudi drugje, pa ni primerjave), si misliš, da več pa ni. Več kot to ne obstaja. Poezija je preskromna beseda zanje.
Da moj opis ni zgolj pretiravanje v besedah pričajo tele popootniške nalepke, ki jih je gostilna dobila že 10 let zapovrstjo. Na steklu visijo celo 4 Michelin guidove.
Meni je tak kot je – tu ne pričakujte ponudbe a la cart. Ponavadi je za hladno predjed krožnik njihovih suhomesnatih izdelkov (suha salama, pršut, budjola in terina iz divjega prašiča – ta je bila vrhunska). V teh njihovih mesninah se skriva toliko okusa, da bi lahko celo ugibal, katera zelišča je jedel pujs. Nepozabno.
Temu sledi juha ali pa nejvečkrat prej omenjeni kaneloni. Tu bi človek po sitosti že zlahka zaključil, a kaj ko te mamljivi okusi kar vlečejo naprej. Letos smo za glavno jed dobili v ohrovt zavito mleto teletino, ki je bila krepko začinjena s poprom, meto in curryjem, zavitek pa se je kopal v paradižnikovi omaki skupaj s polento.
Tudi ta jed je bila vrhunska in nepozabna in greh bi jo bilo pustiti na krožniku, čeprav je bila mera res že polna.
Glavni jedi sledijo siri. Nekaj pa imajo kljub vsemu skupnega francozom. In to niso siri kar tako. To so Siri. Vsi drugacni, vsi močni, vsi korziški, vsi za degustiranje. Pozabite, da bi lahko katerega od teh uporabili v toplem sendviču – ne gre. Zato jih zlahka postrežejo takole na veliko, da si jih režeš sam, saj se tega ne da pojesti veliko. Tudi če nisi sit ne. So pa dobri in zanimivi vsak na svoj način. Celo tale v skodelici, ki je bil od vseh najbolj intenziven ali kot je rekla nasla princeska – tri mesece stari stunfi 😉
Sire vedno postrežejo z eno od marmelad oz. bolj prav povedano, z džemom.
Sladica je bila sicer okusna, a po vsem prej okušanem in zaužitem, ni uspela priti do izraza. Bili smo prepolni. Tako smo ji verjetno naredili krivico, saj je bila pravi korziški cheese cake – seveda s sirom Brocciu.
Če pridete kdaj na Korziko in če ste kanček iskalca odlične kulinarike, ne zamudite priložnosti spoznati pristno korziško hrano – v de Liccetu.
Na Otoku sem jedla nadvse dobro…pa še domov prinesla;)
Krasen spot za malce "divje" počitnice.
Tole je kot naročeno, ravno čez en teden se prvič odpravljam na Korziko! Hvala <3
Ojla. Trenutno sem na Korziki, ampak se potepam bolj v notranjosti. Priporocas mogoce se kaksno restavracijo z odlicno hrano? Hvala in lep pozdrav 🙂
Ojla, Janja, kako lepo, da se potepaš po Korziki. Mi smo se ravno vrnili s Sardinije in se nam je ves čas kolcalo po Korziki.
V Calveseju je odlična izibra Le Moulin Ferallacci – to je v okolici Filitose. Blizu Sartena je Auberge Santa Brabara in res v notranjosti, Le Venachese (Santo Pietro di Venaco) pa Antoinette and Charles Hiver. Uživaj…
Ojla,
evo, ravno s Korzike. Nepozabno, divje, neokrnjeno… definitivno ni razočarala in se še vrnem 🙂 Sva se s fantom potem vseeno podala še na jug do Bonifaca in zavila do restavracije Domaine de Licetto. Našla sva modern kompleks, z luksuznimi apartmaji… Zavila sva do recepcije in povprašala, kje imajo restavracijo in dobila informacijo, da so jo žal lansko leto zaprli. Potem sem še malo brskala po spletu in iskala podatke, če sem se slučajno kje zmotila, ampak očitno restavrcije res ni več. 🙁 Sva pa potem našla eno super ponudbo z lokalno hrano v gorski vasici Zonza, tako da je bilo tudi ok 🙂
Pa restavracija Le Sartene v Sartenu.
Odlična!
Tam jem vsakič, ko me pot zanese tja, to je 2 – 3 x na leto.
Za predjed korziški narezek, še pogosteje pa samo terino, ker imajo povsod na Korziki nenavadno maniro, da dobiš pri narezku pršut v enem kosu odrezan pol centimetra na debelo, to mi pa ne paše.
Potem pa kanelone z brocciujem, za 5+!
Potem pagolaž iz divjega pujčeka in na koncu sire ali creme brulle iz kostanjeve moke, največkrat pa oboje ????????
In ob vsem seveda lokalno vino, ki je odlično! Da je A.O.C. Korziško, mora vsebovati menda vsaj 80 % avtohtonih sort (niellucciu in sciaccarellu pri rdečih in vermentinu pri belih). Pri gornjem jedilniku vsekskor rdeče, ali ob kanelonih rose. ????????????????????