Odkar pomnim, sem bila deklica polnih lic. Deklica, ki je rada jedla – uživala v okusih. Pravzaprav mislim, da je neka polnost tudi del mojega DNK zapisa, saj v družini, posebej po ženski strani, ni nekih Twiggic.

 

 

 

Pa vendar se nekako nikoli s tem nisem najbolj sprijaznila, ali pa se kar vdala. Nekje na moji poti odraščanja se je vame naselil en strah pred preobilnostjo. In, če dobro pomislim, sem že kot desetletnica prebirala knjige o zdravem življenju, zdravem načinu prehranjevanja. Računala in štela sem kalorije, pa poskusila tisoč in eno dieto – skoraj z vsakim ponedeljkom novo.

 

Potem sem na pragu polnoletnosti šla malo čez mejo, ko sem se lepega dne odločila, da hočem imeti 42 kg. Takrat sem jih mogoče imela 54. Usmerjena k cilju, vztrajna, ali celo trmasta bi rekli mnogi, ki me poznajo. Takrat sem že veliko vedela o hrani, kaj smem jesti in kaj ne, da bom dosegla ta cilj. Vedela sem, da moram tudi telovaditi – hodila sem v fitnes in tekla. Toliko telovadbe, da sem samo z njo pokurila vse kalorije, ki sem jih zaužila. Ampak se nekako nisem znala ustaviti. Vsak dan manj hrane sem namenila mojemu telesu in vsak dan več in več gibala.

Ko sem dosegla tistih sanjskih 42 kg sem bila za mojih 160 cm in mišični postavi, krepke konstitucije že presuha (beri grdo suha). Pa vendar nisem hotela odnehati – takrat se je že lahko reklo, da sem zbolela – anoreksija je bila diagnoza. Strah me je bilo jesti, da se ne bi zredila. Bala sem se vsakega najmanjšega grižljaja hrane. Vsakič znova sem si rekla, samo še pol kg manj – in tako prilezla do 36 kg, kjer sem nekako začutila, da sem prišla do točke, ko se bom morala odločiti, ali želim živeti ali hočem umreti. Odločitev je danes jasna.

 

Tako anoreksija kot ostale motnje hranjenja (med katere seveda spada tudi prenajedanje) so bolezni, za katere je potrebno vzroke iskati v duši – v ranjeni duši. Poti do duše pa ni vedno najlažje najti. Ampak se da.

Pot nazaj ni bila lahka – nihanja, guganje na peklenski gugalnici. Ampak sem se sfajtala. Skozi leta celo tako, da sem vzljubila svoje telo, čeprav še vedno ne v vseh oblikah. Še vedno mi veliko pomeni, da skrbim, da ostaja v nekih, zame sprejemljivih okvirih. A sem našla srednjo pot – pot, v kateri lahko uživam v odlični hrani, raziskujem okuse sveta, uživam in hkrati nisem preobremenjena, se je ne bojim. Naučila sem se poslušati svoje telo in ga cenili – moje telo ni smetiščna kanta, v katerega bi metala  karkoli. Pri tridesetih imeti GERB, refluksno kilo požiralnika, rane na želodcu, pa kronično vnetje črevesja in še in še zdravstvenih težav, ki sem jih uredila pretežno s hrano, je dosežek. Vzdržujem dobro počutje s poslušanjem svojega telesa in skrbjo zanj.

 

Certifikat za prehransko svetovanje, ki sem ga pridobila pred časom je tako zame zgolj kos papirja – največ znanja in izkušenj sem pridobila skozi leta eksperimentiranja predvsem na sebi.

Morda je tole le košček vsega – za celotno zgodbo bo potreben roman, morda celo trilogija. Mogoče tudi kdaj. V tem trenutku sem želela deliti le to, da je še tako težka bitka s hrano lahko tvoja. Tvoja moč je močnejša od marsičesa. Samo zaupati je treba vase.

 

 

Za prehransko svetovanje mi piši na [email protected]. Skupaj poiščiva rešitev.