Gostilna Kirn, Jezero pri Podpeči

 

Obisk te gostilne je bil pri meni na seznamu želja že nekaj časa, pa je bil ravno danes očitno tisti dan, ko nam je bilo namenjeno, da jo obiščemo. Vsekakor svetujem, da se jih prej pokliče, če imajo odprto in ne biti preveč razočarani, če ne bodo. Mi smo jih hoteli obiskati že letos pozimi, ko smo se vračali iz Italije s smučanja, pa niso delali. Vsekakor pa je na dobre stvari vredno čakati, kar se je pokazalo tudi v tem primeru.

Danes je bil zame poseben dan – poleg princeske, ki je sedaj že 2 leti v Ljubljani, odhaja za njo sedaj tudi princ in danes smo ju “preselili” v dijaški dom. Gledati otroke kako zapuščajo gnezdo, je za mamo kar težko. Pa sem si rekla, pojdimo prej nekam na kosilo. Ampak ne kamorkoli – pojdimo nekam, kjer je okus hrane domač, pristen – nekam, kjer se bomo počutili kot bi jedli doma, pa vendar ne bo potrebno nikomur kuhati – da bomo lahko samo mi. In moram reči, da bolje ne bi mogla izbrati. Okusi na krožnikih so bili zares zelo podobni tistim, ki jih poznamo od doma.

Gostilna Kirn postreže okusno, slovensko meščansko hrano z nekaj italijanskega pridiha. Zelenjava ni iz supermarketa – kar pri meni takoj dvigne točke. Juh in omak ne gostijo z moko – dodatne točke. Meso je okusno, mehko in sočno – vse pohvale. Torte so domače – menda vse brez moke. Sladoled domač. Bingo.

V bistvu bi težko našla kakšno slabo točko. Nekaj prostora za rast bi imela kuhinja morda edino pri postavitvi jedi na krožniku. Saj ne, da bi doma drugače servirali jedi, če bi ne imeli kakšnega posebnega dogodka, je pa za fotografiranje in tisti prvi vtis jedi, morda nekaj malega minusa.

Takole smo začeli – hladna predjed je bila mešana zelenjava:

  • avokado s hrenom: zelo zanimiva (meni nova in všečna) kombinacija
  • pečeni in marinirani jajčevci: ful ful okusni
  • paradižnik, buffala in bazilika z oljčnim oljem: klasika, ki vedno zmaga – če so pa sestavine domače, pa sploh
  • malancani s sirom in paradižnikovo omako: omaka je jed povzdignila na še višjo raven
  • bučke s kremnim mladim kozjim sirom: super kombinacija, posebej za tiste, ki jim je okus kozjega sira blizu

Od juh so imeli govejo, gobovo, bučno in vipavsko (beri joto), Gobova pa je bila povsem po mojem okusu: brez moke, celo brez krompirja, le okusna domača zalenjava z jurčki v zares okusni osnovi. Kako mi je pasala!

Nadaljevali smo z glavnimi jedmi, lahko pa bi vzeli tudi kakšno toplo predjed v obliki testeninskih trisov. Imajo kar dobro ponudbo raznoraznih oblik testenin (celo brezglutenske fregole) in njoke. Hvala bogu, da smo te preskočili, sicer bi počili od hrane. Edino mali princ si je zaželel njokov za glavno jed, a se na koncu polastil kar mojih ličnic: “Tega meska mam pa res rad!”

Telečji vrat – res okusen kos mesa, ki se je kar topil v ustih. Naš šef si je zraven naročil pražen krompir in ko sta ga poskusila princeska in princ, sta v isti sapi naročala porcijo še zase 😉

 

Žrebičkova lička so bila ravno tako okusna in sočna. Ja sem se pregrešila in jedla žrebička – čeprav namerno nisem o tem razmišljala drugače kot o kosu mesa. In ne morem reči, da mi je žal, ker je bilo vredno greha. Najbolj všeč pa mi je bilo, da si je na moje veliko presenečenje to jed naročil tudi naš sredinček in potem še ves čas godil vmes, ko je jedel – češ, da tako dobrega mesa še ni jedel. Jaz bi sicer tu tole breskev iz kompota izpustila – posebej zato, ker se je druga polovica te znašla že na krožniku v družbi divjega prašiča (ampak OK, tja morda še v družbi brusnic nekako paše).

 

Princeska je izbrala divjega prašiča in bila nadvse zadovoljna s svojo izbiro.

No, jaz pa sem bila zelo zadovoljna z zelenjavno prilogo, ki smo jo dobili poleg. Res res domači in poznani okusi. Edino pečena kolerabica je bila morda za nas novost, ki jo bo pa vredno ponoviti v domači kuhinji.

Ali ni pogled na tale domač mini paradižnik naravnost fantastičen?

Od sladic imajo kot rečeno domače torte in domač sladoled:

  • torta Dragica je čokoladna torta z višnjami (mislim da – sredinček jo je namreč tako hitro pospravil, da si je niti ogledati nisem uspela)
  • ledena torta je močna čokoladna torta ali povedano drugače čokoladno čokoladna torta, ki je kljub svoji moči kar vlekla princesko, da se ni mogla ločiti od nje
  • hruškova torta pa še kepica domačega vanilijevega sladoleda – kako sočna in slastna, povsem pisana na kožo šefu
  • avokadova veganska torta: ta bi sicer menda bila zame, ker če sem prav razumela, je presna, ampak jaz sem bila tako sita, da ta tokrat ni prišla do naše mize (morda kdaj drugič)
  • vanilijev, malinov in še en okus sladoleda so imeli (tako so rekli za tretjega – ki je očitno ušel iz glave;-) – naš mladiček si je izbral malinovega

Pri malinovem sladoledu sem se zopet pregrešila, saj mi je moj prijazni sine ponudil žličko v pokušino – res res dober sladoled. Morda ne toliko kremast, a okus je bil res res unique!

 

Takole, pa smo pri koncu. Aha, morda še pohvala za vino – odlično rdeče vino sem dobila postreženo – pogrešala pa podatek, katerega. Lahko bi seveda vprašala, pa nisem – ne vem točno, zakaj. V bistvu mi je žal, da nisem. Ker bi si morda kakšno steklenico takšnega kupila za domov. Siti, zadovoljni in nasmejani smo odšli nazaj proti Ljubljani, novim zmagam naproti.

Za zaključek tele moje subjektivne ocene lahko rečem tole: kadar si boste želeli biti postreženi z zares okusno domačo hrano ali pa, če si te ne znate pripraviti sami, pa ste si od nekdaj želeli vedeti, kakšen bi moral biti okus jedi iz domače kuhinje, potem zavijte h Kirnu. Le prej pokličite (+386 (0)1 363 1034), da se prepričate, ali imajo odprto.

 

2. 9. 2018|kategorije: fotogalerija, ocene|0 komentarjev

Napišite komentar

Culinary journey by me