Ljudje me večkrat sprašujejo, kaj jem. Pa, če jim lahko povem tedenski jedilnik prehranjevanja. Pa, kako, da ko toliko kuham in pečem, potem to vse pojemo.

 

Pa sem se odločila, da kar podelim tole z vsemi.

 

Za začetek moram takoj tudi vam natočiti čistega vina. Ne, na žalost nisem ena tistih (redkih) srečnic, ki ne samo, da se nikoli ne zredijo, ampak celo upajo, da bi pridobile kakšen kilogram. Ne, dragi moji! Ravno nasprotno! V naši družini nam je ženskam nekdo namenil gene, po katerih se redimo že samo ob razmišljanju o hrani. Čisto zares! Sicer nam je taisti namenil kup drugih, pozitivnih stvari, a kar se tiče prehranjevanja je zadeva takšna: ali se boš udala v usodo, ali pa se boš borila z vsemi silami proti temu, da bi te napihnilo kot kruh, ki predolgo vzhaja. No, jaz sem po duši fajterka, tako da si lahko po tihem mislite, v katero smer se bo zgodba nadaljevala.

Povsem iskreno bi rekla, da sem si to fajtersko mantro, napovedan boj proti zatekanju, vcepila tako globo v podzavest, da se ob rahlih odmikih od “normalnega” že fizično počutim slabo. Odkar pomnim. Testirala sem že veliko stvari, zdi se mi, da sem v zadnjih letih našla pravo, win-win-win formulo – odlično počutje, kontrolirala teža, uživanje v hrani brez odrekanja. Je še lahko kaj lepšega?

Že dobrih deset let ne uživam glutena – striktno. Ampak to, da sem iz prehrane izločila gluten, nima veze z nadziranjem telesne teže, pač pa s počutjem. Že nekaj let prej so se mi začele pojavljati težave, najprej z želodcem – razjede, pa hiatusna kila, pa vnetje želodčne sluznice. Potem kasneje, ko sem sicer s pomočjo zdravil rahlo omejila težave, so se mi začele pojavljati težave s prebavo – morda vam na tem mestu vseeno raje prihranim podrobnosti (glede na to, da sicer v osnovi berete kulinarični blog;-). Brezglutenska prehrana je odpravila z vsemi težavami. Morda na tem mestu še dopolnim z informacijo, da se večinoma izogibam tudi vsem brezglutenskim izdelkom, ki jih prodajajo v trgovinah: kruhu, piškotom, testeninam…morda še najbolj zato, ker mi niti niso okusni, ali pa še bolj zato, da ko berem sestavine, mi postane kar slabo – toliko enih umetnih dodatkov…

Previdna moram biti tudi pri uživanju vseh vrst stročnic, a jih od časa do časa vseeno kdaj poskusim – no, ti poskusi se v resnici nikoli ne končajo prav dobro.

Sveža čebula je zame npr. tudi smrt, medtem ko toplotno obdelana sploh ne.

 

Od začetka letošnjega leta sem izločila še sladkor v vseh oblikah, razen iz sadja. Januarja sem iz jedilnika črtala tudi mlečne izdelke in alkohol – da se malo prečistim, predvsem pa preizkusim v svoji trdnosti;-) A pri tem sem si rekla, da ne bom tako stroga kot pri glutenu – od časa do časa bom za kakšno res fino stvar, ki jo nadvse obožujem, pač malo grešila (npr. zdaj poleti bosta tak greh zagotovo caprese solata in kakšen pravi sladoled). Sicer obožujem sire, pa tudi maslo, ki zares nadgradi okus marsikatere jedi. Včasih sem si rekla, da je “Butter” my middle name… A danes bi rekla, da je zmernost tista prava pot.

 

In, če ste se tudi vi, kot marsikdo drug, ob branju tega vprašali kaj pa sploh jem, vam lahko nanizam tisoč in eno jed, s katero se razvajam vsak dan, a mehanika je nekako naslednja:

  • dan vedno začnem s kozarcem tople limonade
  • za zajtrk vedno najprej pojem sadje – sezonsko, po tem pa odvisno – čez teden si naredim kakšen bananin kruh (samo iz treh sestavin: banana, jajca, mandlji) ali kar pest oreščkov ali kakšno zelenjavno omleto.
  • službena malice je skoraj vedno od doma: raznorazne solate z dodatki (semena, šampinjoni, jajca, pečena zelenjava ipd.) – vse je odvisno od sezone in od tega, kaj imam doma. Do pred kratkim je bilo veliko motovilca, radiča in regrata, sedaj pride obdobje, ko bodo imeli glavno vlogo šparglji.
  • doma po navadi skoraj vedno skuham ali pa pripravim kosilo – toliko, da se enkrat na dan vsi skupaj usedemo za mizo in skupaj jemo: lahko, da se v enem dnevu še enkrat ponovi solata, lahko da ji dodam kakšno pečeno meso, pozimi smo veliko jedli tudi repo in zelje – vedno v družbi tudi kakšnega kosa mesa ali pa kakšno obaro in zelenjavno juho. Aha, krompirja tudi skoraj ne jem. Kosila ob vikendih pa so takšna, o katerih lahko prebirate tudi na blogu.
  • večerje so pri nas po počutju in želji – če se le da, se jim skušam izogniti. Seveda pa mi vedno ne uspe. Še največkrat si potem privoščim kakšno rezino pršuta, pancete ali špeha, pa kakšno olivo in svežo paprika zraven.

 

V vsakem primeru – vsak dan je na jedilniku veliko zelenjave…

 

 

Pa vendar ni vse v hrani. Morda samo ena polovica uspeha na poti do dobrega počutja. Tu je še gibanje. Ali pa v prvi vrsti gibanje. Tudi pri tem imam vgrajen nekakšen varnostni mehanizem – če se ne gibam doovolj, se počutim kot kup dreka. Dobesedno! In se opravičujem, ker sem uporabila to besedo, a dejansko je tako.

 

Če se le da, obiščem trikrat tedensko Center celote, kjer se udeležujem visoko intenzivne vadbe Fit effect. Na vadbi vedno znova poiščemo kakšno mišico, za katero nismo vedeli, da jo imamo, pa nas en dan ali pa celo dva po treningu obvesti, da obstaja tam nekje in joče od bolečin;-)

Tudi, kadar ni najboljši dan, ga vadba vedno znovi vsaj malo popravi;-)

Enkrat na teden z jogo poskrbim za telo in duha pri najbolj sončni vaditeljici Veroniki v DanYoga studio. Moje telo namreč ni prav zelo gibčno – posebej v kolkih ne. A sem si rekla, mikro millimeter po mikro millimeter in morda celo meni kdaj uspe špaga. Tudi stanje na glavi se je sprva zdelo kot mission impossible, pa se danes že kar hitro obrnem navpično.

 

Potem je tu še pilates. Vadba, ki sem jo zahvaljujoč Martini Razinger spoznala sicer šele lansko leto, a me je tako navdušil, da bom kar malo žalostna, če ne boo nadaljevale v skupini, ki smo jo začele lansko leto. Nekaj zanesenjakinj se nas je namreč zbralo v službi, ki enkrat tedensko pred službo raztezamo in hkrati krepimo svoja telesa – 6:45 zjutraj začnemo. Odlično je začeti dan na ta način!

Takole se predavalnica spremeni v telovadnico;-) Začetek je bil  bolj obetaven – ostajajo najbolj vztrajne…

Aja, ali sem že povedala, da vsako jutro vstanem 4:40 in 20 minut izvajam Pozdrav soncu? To je vaja, ki zjutraj povsem zadosti raztegovalnim potrebam, ki jih ima vsako telo. No, med vikendom si kljub vsemu privoščim kakšno uro ali pa dve več spanca. A zakaj vstajam tako zgodaj? Ker je moja služba od doma oddaljena 55 km in imam rada potem še kaj od dneva – rada del dneva preživim še z družino – čeprav so tudi sodelavci prijetni ljudje;-)

No, kje sem že ostala? Aja, pri vadbi. No ob vikendih vsekakor rada tečem, še najraje takoj zjutraj. Ali pa grem v hribe. Ali pa na kolo. Med tekom si počistim glavo, pospravim predale misli, dobim kakšno idejo, sem kot prenovljena. Res rada tečem. Pa ne od nekdaj. Teči sem začela šele po drugem porodu, ko mi je vse druga zmanjkovalo časa – takrat je bilo že 15 minut teka zame znanstvena fantastika. A počasi, korak za korakom, so se razdalje večale, z njimi pa je tudi naraščalo veselje.

Od pred kratkim imam pa še eno gibalno strast – to sta dve uri plesa samo zame, samo za mojo dušo. Tudi tu, vse pohvale in zahvale Martini.

Še vedno mislite, da nimate časa? Še vedno mislite, da se ne morete zdravo prehranjevati, ko pa ste obsojeni na prehranjevanje v menzah? No, morda pa mislite, da imam doma varuško in čistilko? Ne, dragi moji! Vse se da, kjer je volja! Vse se da, kjer ni izgovorov. Ste vedeli, da so prav izgovori vaši najhujši sovražniki? Resno mislim! Poskusite jih za nekaj časa izbrisati iz vašega življenje in opazili boste neverjetne spremembe!

Pa to ni kritika, ki bi padla na kogarkoli. Tudi ni samohvala. Je samo moje razmišljanje ali pa bolje rečeno moje izkušnje, kako lahko svoje življenje le sam povzdigneš na bolj zadovoljivo raven. Na višji nivo osebnega zadovoljstva. Vsak je sam gospodar svojih misli. In, če gojiš pozitivne misli, negativne pa vsakič znova prijazno odženeš, boš imel zagotovo pozitivno življenje. Drugače sploh ne gre. Ni možno! Verjamem, da vsi delamo in se trudimo po svojih najboljših močeh. In včasih nam življenje res ne prizanaša. Vse to je res. Morda pa včasih potrebujemo le nek žarek, spodbudo, navdih, da je možno na stvari pogledati tudi drugače, se kljub vsem omejitvam premakniti naprej, v boljši jutri.

 

Če bom na tole dobila vsaj tri pritrdilna sporočila, bo moje sobotno nočno tipkanje poplačano. In jaz verjamem, da bo temu tako!