Kdor ima tako rad hrano, ustvarjanje v kuhinji, preizkušanje okusov in vsega, kar je povezano s kulinariko kot jaz, verjetno v dar pogosto prejme kaj na to vižo – kulinarično namreč. Moj Božiček me rad obdari s kakšnim izbranim kosom za v kuhinjo, kot so bakrene posode, Kitchen Aid ali pa kakšnim japonskim nožem. No nazadnje pa se je odločil, da spremeni smer – sicer ne izven kulinarike, ampak vsaj v to smer, da bo enkrat nekdo drug razvajal mene. In to ne kar tako razvajal, temveč razvajal po Michelinsko. La Subida je nam najbližja restavracija z Michelinovo zvezdico in tja me je poslal Božiček na degustacijski meni z vinsko spremljavo in posledično se je prav prileglo tudi prenočišče;-)

Takoj po novem letu se zaradi vseh abstinec seveda nisem odločila za obisk, saj bi me verjetno ob najavi, da ne jem glutena, mlečnih izdelkov, sladkorja in po vrhu, da ne pijem alkohola, gladko malo na pragu obrnili in mi svetovali pašnjo skupaj z njihovi konji. Malo za hec, malo pa tudi zares. Čeprav še vedno vztrajam na vseh teh prepovedih, ki sem si jih zadala za mesec dni v začetku januarja, z izjemo seveda alkohola, sem se za to priložnost toliko sprostila, da je ostal na prepovedanem seznamu samo gluten. No, pa tudi sladkor, a s tem jih nisem obremenjevala, saj je moja boljša polovica dovolj sladkosnedna, da zmore skrivaj pospraviti tudi mojo porcijo;-)

Pa gremo lepo vrsti, kot so si sledili krožniki…

Pozdrav iz kuhinje je bila polenovka, s peteršiljevim oljem in s hrustljavim krompirjevim čipsom. Jaz jo itak obožujem v vseh oblikah, tu bi sicer bi ta krompir z lahkoto izpustila (no, v bistvu sem tudi ga), bi pa z veseljem še repete ribice. Na srečo so kuharji prav dobro vedeli, kaj vse še sledi in nama namenili pravo dozo uvoda.

Sledil je jelenov karpačo, z ravno pravšnjo količino hrena in z nekaj po pomladi dišečimi vijolicami. Vrhunsko. Posebej v luči nedavnega obiska druge restavracije, kjer so tudi postregli jelenov karpačo, pa si ne moreš misliti, koliko svetlobnih let narazen sta si bila.

Za čas najinega obiska, je pri nas dolino ravno pobelil (upam, da) zadnji letošnji sneg, tu pa je že dišalo po pomladi, sploh s krožnikov. Prefinjeno posrežen regrat v hrustljavih mošnjičkih, na jajčni omaki in s hrustljavo ocvrto čebulo. Kako se človek ob tem ne bi stopil? To si sicer lahko le predstavljam, saj je bila tole zame prepovedana tema.

Sem bila pa deležna odličnega popečenega radiča, in to zelenega, ki mu je bilo za protiutež grenkobe dodano nekaj sira. Zelo zelo okusno je bilo. Priznam, prav prilegel se je okus po siru po več kot dveh mesecih abstinence.

Nadaljevanje je sledilo v kombinaciji mlincev in goske. Zopet zame prepovedana tema. Slišalo pa se je samo mmmmmm in kaj si nor. Torej?

Juhico bi sicer z lahkoto izpustila, a ker je bila špargljeva in so bili to letos moji prvi, se ji tudi nisem mogla kar tako odreči. Vprašajte me junija – takrat verjetno ne bo težko reči, da bom juho preskočila, da si ne bom ob toliko hodih samo še dodatno raytegovala želodčka;-) Zelo korektna juha mimogrede.

 

 

Sledili so vlivanci z goriško rožico (siljen radič božanskega okusa), granatnim jabolkom, špehom in parmezanom, postrežni v zelo zanimivi posodi – ravno pravšnji za vlivance bi rekli.

 

Meni pa so pripravili brezglutensko varianto, v kateri se je bohotila ta lepotica iz Solkana – rižoto. Točno takšno kot mora biti – kremasto in ravno prav al dentasto.

Sledila je pegatka na rukoli. Zopet brez pripomb, razen tistih na mmmmm;-)

Vmes sva za malo osvežitve dobila sorbet – vinski, jaz pa sem imela vina že precej čez rob…

Na srečo je sledil še konkreten kos mangalice, odišavljen s koriandrovimi semeni in dimom z žara. Spodaj pa je bil pražen krompir, ki ga v resnici ne ljubim. Ga pa zato (na srečo) toliko bolj ljubi moj mož – pa je bil spet volk sit in koza cela.

In že smo pri sladicah…si mislite, kakšno veselje je bilo na drugi strani mize! Kar tri sladice! Čokoladni mousse z lifiliziranimi malinami.

Bezgova panna cotta z jagodami in nekaj kosov peciva.

In še ledeni mousse iz grškega jogurta z medom in orehi.

Za piko na i pa najboljša italijanska kava. Naslednjee jutro sva za zajtrk popila kar dve – domov bi si jih pejala, tako dobre so.

 

Kaj naj rečem? Najprej seveda še enkrat lepa hvala Božičku za to čudovito darilo. Potem pa hvala tudi družini Sirk za takšno gostoljublje, prijaznost – posebej gospa je tako simpatična, tako topla ženska. Hrana pa je v resnici tako popolna in hkrati tako preprosta, da ne znaš niti dovolj dobro opisati, kako je to skupaj mogoče. Okusi so popolni – ničesar ne gre očitati, ravno prav vsega. In to je super, ker deluje hrana res domača, brez nekih molekularnih izvedb, na krožnikih ni 142 različnih sestavin in tehnik – preprosto, a tisto tako okusno, da ne moreš verjeti. Morda bi kdo pričakoval bolj zapletene zgodbe, a zakaj bi si komplicirali življenje, če je lahko preprosto preprosto odlično…

Moram povedati, da je bil tudi zajtrk takšen. In moram povedati, da je okoli prečudovita narava, ogromno posestvo s konji, lepimi apartmaji in vsem, kar si lahko človek zaželi za kratek odmik od ponorelega sveta. Fino je bilo še enkrat podoživeti vse skupaj – mi je celo zadišalo po še… (upam, da bo to prebral tisti, ki mora;-)