Kulinarično potovanje po Maroku

Potovanje v Maroko je skoraj da primerno v vsakem letnem času, a zdi se, da se največ ljudi v Maroko odpravi ravno za prvomajske praznike. Zato tik pred zdajci objavljam našo zgodbo – morda pa le najdete kakšen uporaben nasvet zase. Meni pa je tako fino pisati o nečem, kar mi je bilo tako zelo drago, saj lahko ponovno podoživim vse lepo. In konec koncev je to tudi blog Culinary journey by me, kar pomeni, da gre za kulinarična popotovanja. Moje recepte sicer na vsak način nekako zaznamujejo razni vplivi s potovanj, a kakšen potopis od časa do časa se pa tudi spodobi kajne?

Mi smo sicer v Maroko potovali med zadnjimi jesenskimi počitnicami, naslednji dan po ljubljanskem maratonu, tako da sem prve dva dni hodila naokoli malo bolj lesenih nog, a zato nič manj uživaško;-)

Dobra ali pa najboljša poteza za nas je bila pa ta, da smo že doma našli maroško agencijo, ki je za nas organizirala celotno potovanje, šoferja in vodnika, ki je zares poskrbel, da smo se tam počutili povsem varno. Celo več, na potovanju smo dobili točno to, kar imamo radi, kadar potujemo – pristen stik z domačini. Yousef nas je peljal celo v njegovo hišo, kjer so nam ponudili njihov znameniti čaj, njegova žena pa nama je s princesko (ki je sedaj pravzaprav že prava kraljična) roko porisala s kano – z naravno kano. To je agencija Tutti in Marocco, ki jo prav gotovo lahko priporočim vsakomur. Lastnik Salem se je držal prav vsakega dogovora, posebej so bili pozorni tudi name, da so prav vedno in povsod poskrbeli, da je bila hrana zame brez glutena. In vedeti morate, da v Maroku ne govorijo prav veliko angleško – razen seveda turistični delavci.

Maroko je zaradi svojih znamenitosti idealna destinacija za različne popotniške okuse, saj ponuja za vsakogar nekaj. Poskrbljeno je za barvitost, naravo, trekinge, šport – surferje, kulinariko, mestne navdušence, ki imajo radi gnečo in vrvež ter celo tiste, ki imajo radi popolno samoto – puščava.

Naše potovanje se je začelo v Marakešu in zaključilo v Fezu. Vmes smo skočili še do obalne Essauire, potem pa jo čez gorovje Atlas mahnili do puščave. Vožnje je bilo precej, a jo je naš šofer prav dobro popestril – zelo komunikativen in simpatičen mlad Maročan, ki nam je prav zares prirasel k srcu.

Najbolj tipična maroška jed se več ur kuha v glinenih posodah, imenuje pa se tažin. Ta je lahko mesni, zelenjavni, ribji, lahko s kuskusom, lahko s krompirjem, predvsem pa z veliko zelenjave. Na obali pa si je vredno privoščiti morske jedi, saj so povsem sveže in zelo zelo poceni. Nikoli se še nismo tako zelo naužili morskih dobrot, za katere je sicer potrebno odšteti kar nekaj denarja. Jastogi, tigraste kozice in še in še po smešno nizkih cenah.

Takole nas je šofer Yozsef (v sredini) vodil po najbolj lokalnih obedovalnicah, kar je možno (z namenom nisem zapisala restavracijah, saj to ne bi ustrezalo dejanskemu stanju) in se vedno znova dogovarjal s kuharji, da mora biti hrana brez glutena. In na srečo so bili tagini povečini tudi takšni, ki so bili sestavljeni le iz mesa in zelenjave. Če so imeli poleg tega dodane še kakšne mandlje ali pa suhe slive, takrat sem umirala od ugodja.

Iz te fotografije je morda videti, da so higienske razmere za prehranjevanje vse prej kot zadovoljive, a lahko vam povem, da nisem imela prav nobenih prebavnih težav. Zagotovo pa ne bi jedla v nekaterih delih večjih mest, kjer je bilo v medinah moč videti marsikaj. Za malo občutka morda spodnja fotografija, kjer si si lahko rekel: “sad ga ima, a sad ga nema” – kure namreč.

Sicer pa je hrana prav zares okusna. Vsi smo uživali v okusih maroške kulinarike in za vsakogar se je našlo kaj.

Meni in moji pupi najljubša hrana prihaja prav iz tagine…

Fino je, ker pri kuhi uporabljajo toliko različnih začimb – tako je hrana vsakič drugačnega okusa.

Tudi sladic imajo nekaj, a nas so najbolj kupili z datlji. Teh imajo toliko in tako različnih, da ne veš, kje bi začel. najboljši so zagotovo medjol – a so tako dobri, da se lahko kaj hitro zgodi, da se prav zaradi njih iz Maroka vrneš s kakšnim kilogramom več.

Lahko povem iz prve roke, da sva do steklenice vina prišla šele nekje v Atlasu, kjer je bilo res že na prvi pogled opaziti, da so nekoliko bolj turistično zahodnjaško naravnani. Tudi meniji so bili precej kreativni in drugačni od tipične maroške ponudbe, čeprav je bilo občutiti pridih Maroka.So pa zato Maročani zelo navezani na njihov čaj – zeleni čaj z meto. Pijejo ga praktično ves dan in povsod. Obilno ga sladkajo in počasi srebajo.

Prav obred pitja čaja imajo. In obred natakanja. Postrežen mora biti v srebrnini. Natakajo pa ga z vrha – tako bi naj bil pravi.

 

V ozadju je videti sliko kralja – tega morajo imeti po zakonu obešenega v vsakem javnem prostoru.

Tako je naprodaj tudi veliko čajnih servisov, ki si jih ljudje kupujejo kot spominke.

Za zajtrk tako vedno postrežejo čaj, razen če so posebne želje za kavo. A povem vam, da kava ni kaj prida. No, so bile izjeme, a načeloma sem komaj čakala italijanskega espressa, ko smo pristali na letališču. Poleg čaja so za zajtrk največkrat na voljo njihove posebne vrste palačink, kakšen sladek kolač, omleta, sveže stisnjen sok, sadje – mi smo bili velikokrat deležni granatnega jabolka, nekakšen pita kruh, na katerega si lahko največkrat namažeš maslo in marmelado ali pa med. Včasih smo dobili tudi domač jogurt z dodatkom rožne vode – zanimivo in malo drugače.

Zanimiva je pridelava medu in zanimivo je, da ga pridelujejo celo v puščavi. je pa med nadvse okusen in nekoliko drugačnega okusa kot pri nas.

Čaj postrežejo tudi kot znak gostoljubja. Ko smo prišli v riade (tamkajšnje guest house), so nam vedno ponudili čaj in kakšen piškot. Je bil pa čaj vedno sladkan s sladkorjem, nikoli z medom.

 

Maroko je tudi velik pridelovalec oliv in oljčnega olja. Obstaja pa toliko različnih vrst oliv, da ne moreš verjeti. In tudi ne moreš verjeti, kako zelo različne so v smislu okusnosti – lahko so nebeško dobre, lahko pa tudi grozljivo neokusne.

Če boste skočili do obale, se v Essauiri najbolj splača jesti kar na tržnici ob morju, kjer je izbira morske hrane odlična, cene pa še bolj.

Tam lahko srečaš tudi kakšnega možiclja kot je ta…

V Marakešu pa gospo kot je ta, ki se lahko prav surovo razjezi, če ji ne daš dovolj visoke napitnine za fotografiranje.

V Fezu pa je veliko rokodelskih delavnic, predvsem se veliko ukvarjajo s keramiko.

V Fezu pa so znani tudi po usnju. Raznoraznem. Predvsem pa vsakomur, ki je bil kdaj v Fezu, zagotovo najbolj ostane v spominu smrad, ki se vali iz predelovalnic usnja. Tam ga še vedno predelujejo po stari metodi namakanja kože v amoniak, pridobljen z iztrebki (včasih bi naj bili to golobji iztrebki).

Veliko je tudi ponudnikov raznoraznih kovinskih izdelkov – bolj in manj kakovostnih. nekateri so res prave umetnine, tako da lahko dosežejo tudi precej visoke cene.

Maroko je znan tudi po arganovem olju, ki ni dobro le za kožo in lase, ampak celo za kuho. Poleg argana pa ne smemo prezreti niti doline Kelaa M’Gouna, ki je znana pa nasadih roza vrtnic iz katerih pridelujejo rožno vodo. Jaz sem se preizkusila kar kot lomilka arganovih luščin – težko delo…

Ouarzazate je odličen za ljubitelje filmov in filmske industrije. Mesto Ourzazate je namreč zaživelo prav zaradi številnih filmskih studijev, kjer si še dandanes lahko ogledate kulise znanih zgodovinskih filmov, ki so jih snemali prav v kraljevini Maroko (Gladiator, Jezus iz Nazareta, Laurenc Arabski….)

Tam so mi naročili, da se je dobro malo pokriti in se za nekaj trenutkov postaviti v kožo Fate;-)

Za nas najlepša izkušnja pa je bila pot v puščavo oz. potem pot po puščavi, ko smo zajahali kamele in se odpravili v peščeno puščavo, kjer smo prenočili v pravem beduinskem šotoru, zvečer ob ognju poslušali beduinsko glasbo in se družili z njimi.

Nepozabna pa je bila tudi izkušnja pred puščavo, ko smo obiskali nomadsko družino oz. bolje rečeno del družine, saj se je mamica menda pred kratkim ločila od očeta. Imela je dva otročka, živeli pa so praktično sredi ničesar, od ničesar. Pa nas je kljub vsemu toplo sprejela in nam postregla čaj. Še danes ne vem, kje je dobila vodo in kako jim uspeva. Predvsem ne vem, kako jim uspeva ohranjati tiste pristne, lepe nasmeške ob tako malo, kar imajo.

Človek ostane skoraj brez besed…

Veseli smo bili, da nam je Yousef pokazal tudi ta, za nas žalostni del, a je hkrati povedal, da njim nič ne manjka, da so srečni. In to ti res da misliti…

Na kurišču je kuhala kus kus, zraven pa je po našem prihodu pristavila še za čaj.

A ni čedna?

Preden smo vstopili v puščavo, nas je Yousef peljal še na eno njihovo posebnost – njihovo vrsto pice. Ali bolje rečeno pite;-) Menda je bila odlična.

Če boste kdaj v Tissardmini (blizu puščabe Erg Chebbi) si torej zapomnite restavracijo Nora, kjer vam postrežejo s to berbersko pico. O njej piše tudi Lonely Planet.

Za konec pa še kakšen nasmešek od nas – malo bolj zadržan…

Malo bolj prikrit…

In povsem spokojen;-)

Uživajte v Maroku! Ker je TOP!

26. 4. 2017|kategorije: fotogalerija, potovanja|4 komentarji

4 komentarji

  1. Suzana 2. 5. 2017 at 21:40 - odgovori

    Kako se clovek ne bi odpravil na Korziko ali celo v Maroko, ko prebere tak potopis 🙂 je ni agencije, ki bi znala tako pricarati vzdusje… Ocitno bo tudi Maroko kmalu na dnevnem redu :))

  2. Andreja 13. 5. 2017 at 14:27 - odgovori

    Hvala za ta prekrasen potopis.

  3. Maja 2. 3. 2018 at 16:51 - odgovori

    Super potopis.
    Koliko pa vas je potovanje stalo, in kako dolgo ste potovali?
    Lp, Maja

    • Špela 5. 3. 2018 at 10:03 - odgovori

      Maja, potovali smo 8 dni, proračun pa je že kar malo pozabljena stvar;-) Moram pa reči, da nas je prišlo precej ugodno to, da smo se povezali s turistično agencijo v Maroku – Tutti in Morroco.

Napišite komentar

Culinary journey by me