Jamie_7.jpg

Med prvomajskimi prazniki smo se potepali po Londonu in seveda je bila ena glavnih atrakcij za nas  tudi spoznavanje tamkajšnje kulinarike. Naše izkušnje niti niso tako slabe kot je svoj čas veljalo za angleško hrano, vsekakor pa nismo doživeli nekih groznih presežkov nikjer, niti pri Jamieu (ali pa še posebej tam ne).

London je bila sicer za nas prva potovalna preizkušnja v pet, kar je po svoje kar zalogaj, saj gre za precej obljudeno mesto, kjer v petih dneh z mojim najdražjim nisva niti minute sproščeno zadihala. Gužva na vsakem koraku, paziš na otročke, paziš na stvari, spotoma pa še načrtuješ oglede, se orientiraš v podzemni, študiraš route, upoštevaš vremensko napoved, animiraš enoletnika, motiviraš najstnika… A tako pač je – brez nič  ni nič – tega slišim v zadnjem času precej. Pa še res je. Lepo je potovati, lepo pa se je tudi vrniti domov. Tako samo še bolj ceniš tisto, kar te čaka doma.

A vrnimo se k Jamieu. Oliverju seveda. Zame je bil od nekdaj ziher varianta. Njegovi recepti me nikoli niso razočarali ali pa pustili na cedilu. Vedno je jed izpadla prav posrečeno. Ko smo v Londonu ugotovili, da je njegova restavracija v bistvu soseda hotela, v katerem smo bili, je bil obisk njegove restavracije seveda obvezen. In smo šli.

Jamie_6.jpg

Rezervacija začuda ni bila potrebna – počakali smo 15 minut, popili aperitiv in miza je bila pripravljena, da jo zasedemo. Ambient restavracije nič kaj posebnega, a kljub vsemu prijeten in v resnici nekoliko italijanski. Ponudba na jedilnem listu skromna, kar pri meni pušča dobre obete. Natakarji ustrežljivi, prijazni in prilagodljivi. Naš, Latvijec, je bil zares simpatičen dečko.

Jamie_1.jpg

 

Za predjed smo naročili nekaj pršuta, ki je prav nesramno visel kot okras, na jedilnem listu pa ga ni bilo. A kot rečeno, natakar je bil ustrežjliv in dalo se je dogovoriti, da smo lažje počakali na glavne jedi. Pršut je bil vsekakor najboljše, kar se nam je tistega večera zgodilo – bil je sočen, mehak in tako tanko narezan, da se je v ustih dobesedno stopil. Zares čista desetka.

Potem so prišle glavne jedi – izbrali smo rižoto s pravimi gobami in dimljeno mozzarelo, testenine z ragujem iz divjega zajca, mascarponejem, limono, česnom in zelišči ter mesno lazanjo.

Jamie_2.jpg

 

Rižota je bila solidna, vendar precej daleč od tiste, ki jo sicer Jamie opeva v njegovih kuharskih knjigah in oddajah. Prave gobe so bile morda v rižoti prisotne zgolj v sledeh, sicer so prevladovali šampinjoni. Dimljena mozzarela je reševala slavo italijanske rižote, saj je bilo tudi sicer parmezana občutiti zgolj za vzorec

Testenine (casarecce) z divjim zajcem so bile menda zares okusne, takšne, da jih je princeska menjala z lazanjo, ki jo je sicer naročila zase. Ta je bila menda na lestvici od 1 do 10 bolj na predelu pod petico – raje ne povem, kako jo je ocenil dragi.

Jamie_3.jpg

 

Seveda smo morali večerjo zaključiti z nečim sladkim. Otroka (tavelika, ki že lahko izbirata;-) sta se odločila kar za sladoled, saj je obljubljal možnosti različnih prelivov in posipov, a se je na koncu izkazalo, da je bilo predvsem veliko obljub. Dragi si je izbral Tutti frutti lemon meringue pie, ki ga ne bo pozabil do kocna življenja. Pa ne zaradi božanskosti okusa, kot bi lahko domnevali, pač pa zaradi razočaranja, ki ga je preplavilo ob stiku prve žlice z njegovimi  željnimi brbončicami. Okus je bil v resnici precej umeten – zares ta sladica ne more biti v ponos nikomur, še najmanj pa ne Jamieu.

Jamie_4.jpg



Jaz sem bila nekoliko na boljšem, saj sem lahko izbrala le jesensko Pavlovo (edino sladico brez glutena). Ta je bila zares sladka, presladka, a po drugi strani je res, da Pavlova takšna je – sladka, že skoraj osladna. Morda bi lahko pri jagodičevju, ki se je menda namakalo v Limoncelu malo popazili in izpustili dodatni sladkor, da bi kislina jagodičevja poskrbela za protiutež sladki meringui.

Jamie_5.jpg

 

Pod črto pa je zaključek ta, da gre pri Jamieu za veliko komercialno obarvano ozadje, za celo marketinško ustanovo, ki skrbi za to, da zadeva deluje tako uspešno.

Zase lahko rečem, da sem bila razočarana, precej razočarana in se v tem trenutku še vedno trudim poiskati razloge za to, da opravičim Jamiea kot kuharja, kot neko amater kuharsko ikono, ki sicer ne razočara. Prepričana sem, da je sicer kuhar na mestu, a njegova restavracija me klujb vsemu žal ni prepričala.