Med prvomajskimi prazniki smo se potepali po Londonu in seveda je bila ena glavnih atrakcij za nas tudi spoznavanje tamkajšnje kulinarike. Naše izkušnje niti niso tako slabe kot je svoj čas veljalo za angleško hrano, vsekakor pa nismo doživeli nekih groznih presežkov nikjer, niti pri Jamieu (ali pa še posebej tam ne).
London je bila sicer za nas prva potovalna preizkušnja v pet, kar je po svoje kar zalogaj, saj gre za precej obljudeno mesto, kjer v petih dneh z mojim najdražjim nisva niti minute sproščeno zadihala. Gužva na vsakem koraku, paziš na otročke, paziš na stvari, spotoma pa še načrtuješ oglede, se orientiraš v podzemni, študiraš route, upoštevaš vremensko napoved, animiraš enoletnika, motiviraš najstnika… A tako pač je – brez nič ni nič – tega slišim v zadnjem času precej. Pa še res je. Lepo je potovati, lepo pa se je tudi vrniti domov. Tako samo še bolj ceniš tisto, kar te čaka doma.
A vrnimo se k Jamieu. Oliverju seveda. Zame je bil od nekdaj ziher varianta. Njegovi recepti me nikoli niso razočarali ali pa pustili na cedilu. Vedno je jed izpadla prav posrečeno. Ko smo v Londonu ugotovili, da je njegova restavracija v bistvu soseda hotela, v katerem smo bili, je bil obisk njegove restavracije seveda obvezen. In smo šli.
Rezervacija začuda ni bila potrebna – počakali smo 15 minut, popili aperitiv in miza je bila pripravljena, da jo zasedemo. Ambient restavracije nič kaj posebnega, a kljub vsemu prijeten in v resnici nekoliko italijanski. Ponudba na jedilnem listu skromna, kar pri meni pušča dobre obete. Natakarji ustrežljivi, prijazni in prilagodljivi. Naš, Latvijec, je bil zares simpatičen dečko.
Za predjed smo naročili nekaj pršuta, ki je prav nesramno visel kot okras, na jedilnem listu pa ga ni bilo. A kot rečeno, natakar je bil ustrežjliv in dalo se je dogovoriti, da smo lažje počakali na glavne jedi. Pršut je bil vsekakor najboljše, kar se nam je tistega večera zgodilo – bil je sočen, mehak in tako tanko narezan, da se je v ustih dobesedno stopil. Zares čista desetka.
Potem so prišle glavne jedi – izbrali smo rižoto s pravimi gobami in dimljeno mozzarelo, testenine z ragujem iz divjega zajca, mascarponejem, limono, česnom in zelišči ter mesno lazanjo.
Rižota je bila solidna, vendar precej daleč od tiste, ki jo sicer Jamie opeva v njegovih kuharskih knjigah in oddajah. Prave gobe so bile morda v rižoti prisotne zgolj v sledeh, sicer so prevladovali šampinjoni. Dimljena mozzarela je reševala slavo italijanske rižote, saj je bilo tudi sicer parmezana občutiti zgolj za vzorec
Testenine (casarecce) z divjim zajcem so bile menda zares okusne, takšne, da jih je princeska menjala z lazanjo, ki jo je sicer naročila zase. Ta je bila menda na lestvici od 1 do 10 bolj na predelu pod petico – raje ne povem, kako jo je ocenil dragi.
Seveda smo morali večerjo zaključiti z nečim sladkim. Otroka (tavelika, ki že lahko izbirata;-) sta se odločila kar za sladoled, saj je obljubljal možnosti različnih prelivov in posipov, a se je na koncu izkazalo, da je bilo predvsem veliko obljub. Dragi si je izbral Tutti frutti lemon meringue pie, ki ga ne bo pozabil do kocna življenja. Pa ne zaradi božanskosti okusa, kot bi lahko domnevali, pač pa zaradi razočaranja, ki ga je preplavilo ob stiku prve žlice z njegovimi željnimi brbončicami. Okus je bil v resnici precej umeten – zares ta sladica ne more biti v ponos nikomur, še najmanj pa ne Jamieu.
Jaz sem bila nekoliko na boljšem, saj sem lahko izbrala le jesensko Pavlovo (edino sladico brez glutena). Ta je bila zares sladka, presladka, a po drugi strani je res, da Pavlova takšna je – sladka, že skoraj osladna. Morda bi lahko pri jagodičevju, ki se je menda namakalo v Limoncelu malo popazili in izpustili dodatni sladkor, da bi kislina jagodičevja poskrbela za protiutež sladki meringui.
Pod črto pa je zaključek ta, da gre pri Jamieu za veliko komercialno obarvano ozadje, za celo marketinško ustanovo, ki skrbi za to, da zadeva deluje tako uspešno.
Zase lahko rečem, da sem bila razočarana, precej razočarana in se v tem trenutku še vedno trudim poiskati razloge za to, da opravičim Jamiea kot kuharja, kot neko amater kuharsko ikono, ki sicer ne razočara. Prepričana sem, da je sicer kuhar na mestu, a njegova restavracija me klujb vsemu žal ni prepričala.
Pa ne no jamieeeeeee
Sem vesela tvoje kritike. Osvežujoče. Pri stvareh, ki so hvaljene in prehvaljene od vsakega drugega zemljana sem vedno precej skeptična in ponavadi upravičeno. Hvala 🙂
Nisem še bila pri Jamieju, čeprav London obiščem skoraj vsako leto. Nekako me ne potegne…je res še ogromno drugih in (očitno) bolj kvalitetnih "placev" za sprobat :).
Me veseli, da ste uživali :). Sva na vezi!
a.
p.s. Ampak na 24kitchen ga pa še zmer rada pogledam :).
Ajej, škoda za tako piko na i. Je bil pa vsaj ogled Londona bolj zanimiv, upam.
Spet super objektivna ocena. To mi je všeč. Čeprav tukaj Jamie-ja ne moremo kriviti, saj ne kuha on, kuharji pa tako ali tako kmalu pozabijo na standarde, ki so jim jih zadali.
Upam, da je bilo kje drugje veliko boljše 😉
Zanimivo. Fajn je prebrati oceno nekoga, ki se res spozna na hrano in sestavine. Jah, ponavadi je tako, da si prek medijev ustvarimo pozitivno mnenje (tudi sama rada pogledam kakšno njegovo oddajo in tudi doma imam njegovo knjigo, po kateri naredim kdaj pa kdaj kakšno jed) in potem nekako pričakujemo, da bo v živo tudi tako dobro kot je predstavljeno v medijih. In izgleda je res tako dobro marketinško vse podprto, da je na koncu samo povprečna restavracija. Super za potovalni podvig – verjamem, da je bilo naporno, ampak vsako leto bo lažje 🙂 Lp, I.
Zanimivo; no kdo bi si mislil, da boste razočarani. Če drugega ne, je bila pa vsekakor izkušnja, za katero upam, da niste preveč odprli denarnice….:):)
Se pa ne strinjam z DB; tudi če ne kuha Jamie, je to njegova restavracija in nosi njegovo ime in slavo in česa takšnega ne bi smel dopustiti.
Super je slisat,da se kdo kaj pokritizira. Sama tudi zelo rada pogledam Jamieja in ustvarim kaj po njegovo,pa vcasih vsi pricakujemo,da bo bolj vau efekt,glede na vse opevanje. Smo bili pa tudi ze veckrat razocarani ravno tam,kjer smo si obetali fajn kosilce. Lp!
http://www.storijeiznasekuhinje.weebly.com
Zase moram priznati, da sem le malo Jamie-jevih receptov sprobala, rada pa pogledam kaksno njegovo oddajo. Kar me pri njemu predvsem moti je pretiravanje z zacimbami, predvsem z rozmarinom, ampak to je verjetno moj okus, ker mi je rozmarina hitro prevec. Ampak to je ze druga zgodba. Tudi meni je vsec tvoje objektivno mnenje in tudi jaz menim, da ne glede na to, da on ne kuha, je on sef in mora vedno skrbeti za pravi nivo. Skoda. Zgleda vendarle mamljivo 🙂
Res si ne bi smel tega dopustiti, vendar on ni tam prisoten. Standarde je že postavil, vendar pa ne more biti tam, da bi vsako jed preverjal. Kuharji ki pa so tam zaposleni, pa so samouki, ki imajo včasih dober včasih pa slab dan (pa jih to ne opravičuje, ker vsak pričakuje, da bo jed takšna kot se spodobi).
Pomoje se gostincem že počasi tresejo hlače, ko te vidijo, da prideš k njim jest 😉
Zivijo. KOt ponavadi sem z veseljem prebrala ta blog, se posebej ker zivim v UK in sem bila pri Jamieju ze velikokrat. Jamie's italian je tipicna nizkocenovna restavracija za mnozice v UK. Ne vem stevila restavracij ampak najdes jih skoraj v vsakem mestu, da ne recem vasi.
Vase razocaranje na tem mestu po mojem ni utemeljeno. Ce zelite kulinaricen presezek, pojdite v njegovo restavracijo fifteen, ki streze precej visji nivo hrane in tipicno Oliverjevo cusine.
Jamies italian je kot da bi pri nas sel v povprecno picerijo. Nic posebnega, razen njihove ponudbe za 11£/osebo, kjer dobis insight look v tisto kar si predstavljas kot Jamie.
Ne zelim biti ostra, ampak vsaj tu se zelo pozna to kar pravimo kar placas to dobis. In pricakovati michelinovo kakovost za high street ceno ni fer.
Upam da ste se drugace v londonu imeli super. Si ne predstavljam se taksnih potovanj z otroki, mora biti zelo naporno.
Lp Teja
Živjo Teja,
sicer nisem vedela, da je Jamie's Italian nizkocenovna restavracija, čeprav na meniju res najdeš bolj kot ne preproste jedi, ki bi jih zlahka našel v marsikateri picerji – špagetariji. Pa vendar ne gre za to. Moja kritika gre predvsem na pripravo sicer preprostih, če hočeš tudi nizkocenovnih jedi, kar rižota in lazanja zagotovo sta. A ravno tu se vidi razlika – v vsakdanjih jedeh. Lazanja je lahko poraz vseh porazov, lahko pa je prava poezija – vrhunska jed (sicer ne za michelinove prezentacije, a te lahko kljub vsemu popelje v nebesa). In rižota, ki je v meniju prikazana kot rižota z divjimi gobami (svežimi in suhimi), pri čemer nič od tega ni zaznati v okusu – zame je to feler – vsaj za brand kot je Jamie.
In da se razumemo, meni je Jamie pri srcu, rada imam tako njegove knjige kot njegove oddaje in njegovo pojavo, a ponuditi manj in drugače kot učiš…
In še – nisem pričakovala visoke kulinarike, pričakovala sem domačnost,korektnost in polnost okusa in v tem smislu sem bila razočarana.
Pa lep pozdrav v London. Mi smo se imeli super, všeč nam je in mislim, da se enkrat vrneva v dvoje, saj je s tremi otroki res kar zalogaj.
Znači sve je ono čisti marketing i reklama
Zdravo. Sem bil že kdaj oster, tokrat pa se strinjam z avtorico bloga. Tudi Fifteen ni prav nič boljša, jedi niso korektno prpravljene, na mizo ne prihajano primerno, o vinu ne vedo veliko, očitne pomanjkljivosti pa prodajajo pod znamko vodilne sodobnosti ali pa kot tvoje nepoznavanje. Odšli smo nezadovoljni. Jamie je, kar je: izdelek producentke BBC, ki se je razvil v blagovno znamko.