Kuharski dvoboj spolov – 1. del (moški)

Sedaj pa nekaj, kar ni na rednem urniku tega bloga, pa vendar je prijetna popestritev in hkrati izziv zame. Družijo nas sorodstvene vezi, prijateljstvo, ljubezen do kuhanja in še marsikaj drugega. A vendar v zadnjem času vse bolj opažamo, kako malokrat si vzamemo čas za druženje, tisto pravo, ob katerem se lahko ustavi čas. Pred dobrimi desetimi leti smo si nekaj podobnega že šli, sedaj pa je napočil čas za obnovitev in poživitev, predvsem pa za druženje.

Kuharski dvoboj bo tokrat dvoboj spolov – moj mož in moj brat proti moji svakinji in meni. Poudariti je potrebno, da smo vsi samo ljubiteljski kuharji. Moška sta se odločila, da tekmovanje otvorita in nama s tem zadaneta smrtni udarec. Moram priznati, da kaj takšnega nisem pričakovala in da me močno skrbi, kako bova lahko konkurirali tem njunim idejam.

Pozdrav iz kuhinje je nakazal, da sta moška tekmovanje vzela resno. Pozdrav je bil sončno obarvan – mladi sir s pomarančno lupinico in mangovim pirejem z bučnim oljem. Zelo okusno in domiselno. Morda je edina pomanjkljivost bil premalo zrel mango. Če že takšen, potem bi moral biti pripravljen kot Chutney, a vem, da moški (še posebej moj mož) niso najbolj vešči nakupovanja špecarije. Aranžiranje je bilo domiselno, predvsem pa svobodomisleno – vejica bezga in ostružki čokolade.

Sledila je hladna predjed, ki je nakazala, da se bo presenečenje samo še potenciralo. Pripravila sta solato iz mlade špinače, korenja, jagod, pinjol, bučničnih semen in polivke, ki sta jo morala obdelati celo na ognju, saj je vsebovala jajce. Gosta balzamična omaka je solato samo še poživila in povečala intenzivnost jagod, ki so se k mladi špinači prav lepo podale.

Za tem pa je sledil zame vrhunec dvoboja – paradižnikovo sirova juha, ki je bila nebeška. Brez ene pripombe. Okusi, ki so se združili v tej, že na pogled fantastični juhi, so bili nepopisni. Bazilika je dodala piko na i – a razmerje vseh sestavin je bilo že tako idealno. Celo zelenjavne osnove sta sama pripravila in paradižnik kupila zgodnji slovenski.

Glavna je – še eno presenečenje. Biftek lepo uležane in skoraj dva dni marinirane pljučne je bil pečen popolno – nič krvavega, samo rožnata barva je pokukala na plano, ko sem zarezala vanj. Omaka za k mesu je bila čokolada s čilijem in črnim poprom. Zanimivo in okusno.
Za prilogo sta pripravila pire iz graha, zelene, hrena in maka. Presenetljivo dobra kombinacija in pire kot se šika. Še malo dušene špinače, blitve in endivije sta dodala, pri tem pa uporabila tudi sojino omako, ki se k tej zelenjavi res dobro poda.

Sladica – pečene marinirane breskve v omaki iz šerija in regratovega medu ter vanilijev sladoled z olivnim oljem, regratovim sirupom in cvetovi bezga, posut z lističi mete in melise. Olivno olje in vanilijev sladoled je prav tako dobra kombinacija kot bolj znana, z bučnim.
Edina napaka pri tej sladici je bila zame ta, da sta uporabila vložene breskve in ne svežih – kljub temu, da sta imela najprej namen pripraviti iz svežih, sta se zaradi njihove kislosti odločila, da jih ne uporabita. Škoda.

Sledila je še brezalkoholna pijača iz ingverja z dodatkom popra, ki sta jo prav tako pripravila sama.

Tako, zadala sta nama težko nalogo. Časa imava malo, da naštudirava jedilnik pripraviva načrt in poskusiva vse, kar je v najini moči, da jima pokaževa, da se ne predava kar tako zlahka. Drugi del bo sledil v soboto, 4. junija. Če imate kakšen predlog glede najinega jedilnika, so ideje več kot dobrodošle.

Kaj menite, kdo bo boljši?