Domačija Gora pod lipo

Dolgo časa je bila na seznamu, pa je nekako splet okoliščin vedno znova poskrbel, da je ostajala samo na seznamu. Sedaj lahko končno naredim kljukico, vsekakor pa je s seznama lokacij, kjer bomo še jedli, ne črtam. Nasprotno, prav na vrhu seznama tistih je, kamor se bomo kmalu zopet zapeljali, četudi si okoli tega ne bomo posebej načrtovali izleta. Domačija Gora pod lipo se namreč nahaja v idiličnem okolju, ki ponuja tudi veliko možnosti za pohode, izlete in oglede. Mi smo jo tako zjutraj najprej mahnili na Lovrenška jezera (štartali iz Rogle), pri čemer smo dodobra poskrbeli tudi za oglašanje naših želodčkov, po mojstrskem kulinaričnem razvajanju pa smo se zapelji še do Špičnika nad Zgornjo Kungoto, ker se med vinogradi nahaja znamenita vinska cesta v obliki srca. Na koncu dneva se ni nihče pritoževal, kaj pritoževal, vsi so bili navdušeni nad prečudovito nedeljo, ki smo jo preživeli skupaj.

Z Leno, ki skupaj s partnerjem Primožem vodila domačijo, sva prvič bile v stiku pred kakšnimi tremi leti in že takoj sem začutila tisto njeno toplino, ki se je ne da opisati z besedami, a te kar vleče. Ko sem jo v živo spoznala na Sladolentu v Mariboru malo za tem, sem takoj vedela, da je Lena ena takšna zvezdica, ki lepša ta naš svet – vedno nasmejana in z iskricami v očeh, prijazna in ustrežljiva, nežna in hkrati močna ženska. Zares občudovanja vredno, kaj sta uspela ustvariti s Primožem. Brez besed.

Dejstvo, da se jima je v začetku leta pridružil moj najljubši kuhar z veliko začetnico v vseh pomenih besede, Andrej Kuhar, pa je itak nekaj, kar je zame zmagovalna kombinacija. Idilično okolje, krasno urejena domačija in hrana, ki je tako domača kot le mora biti in pripravljena izpod taktirke zame najboljšega kuharja vseh časov daleč naokoli. Takšnih temeljev kuharstva zlahka ne najdeš. Človek, ki ga cenim do neba in nazaj.

Ne le hrana, tudi pijača je domača. Tako vina kot sokovi. In moram priznati, da vina zelo okusna. Celo ritoznojčan, pred katerim bi sicer na podlagi kakšnega stereotipa lahko imela zadržek, je bil zelo piten in osvežilen – kot nalašč za tako vroč dan.

Šopek domačih rož je mizo naredil še posebej toplo in prijetno. Doma pečen kruh pa je vse skupaj le še podkrepil z dejstvom, da smo na tako lep nedeljski dan, povsem na pravem mestu. Bolje ne bi mogli izbrati.

 

Kruha načeloma ne jem, četudi so brezglutenske možnosti, a tale – bolj kolač kot kruh – tale je bil pregrešno dober. Narejen iz kvinojine moke in semen…nisem se mu uspela upreti…

Pozdrav iz kuhinje je začel zgodbo graditi precej na visoki ravni. Perfektno začinjen goveji karpačo z dodatkom grobe paradižnikove omake s šalotko, oljčno olje, rukola in zreli sir. Težko bi se našlo kaj, kar bi lahko izboljšalo pozdrav.

 

Hladna predjed je bila ribja – potočna postrv iz okoliške ribogojnice z dodatki, ki so jed naredili kraljevsko. Hrenov sladoled, domača jabolka in laski stebelne zelene. Popolna harmonija okusov – sicer klasične družba sestavin – a mojstrska izvedba v smislu prave mere vsega. Hrenov sladoled pa popolna zmaga.

 

Gosja jetra v portski omaki, položena na beluga lečo, začinjeno z orehovim oljem in malinovim kisom, za barvitost in lažjo strukturo pa korenček dveh barv. Topla predjed, ki jo je pomazal celo naš, sicer za mizo zelo ziheraško usmerjen srednji sin, je kar stopnjevala mojstrski meni, ki sicer vsebuje pridih domačnosti, vendar ima tudi močno izraženo noto visoke kuhinje. Vsa ta posebna olja in kisi…tega preprosto ne najdeš kar na vseh domačijah 😉

Goveja juha je res nedeljska klasika, a kadar lahko izbiram med paradižnikovo kremno juho iz plodov, ki so zrasli na domačem vrtu, moj izbor res ni pod vprašajem. Ob okušanju te juhe sem se zaklela, da dodatno preobrazim v ozimnico vsaj še 20 kg paradižnikov – četudi jih je 40 že pod streho (beri: v kozarčkih). Sta pa najmlajša otroka pri tej topli predjedi na njuno željo lahko kljub vsemu svoja želodka ogrela z govejo različico, ki je dišala po babičini kuhinji.

 

 

Na tem mestu sva ritoznojčana zamenjala s sivim pinojem, ki ima nekoliko več karakterja, kako tudi ne – saj so ga razvajali v hrastovih sodih. Prav zares okusno vino, ki bi si ga veseljem odprla tudi doma;-)

 

Glavna jed je na nek način še najbolj kazala na to, da smo na domačiji, na nedeljskem kosilu, pa vendar  je daleč prerasla vse, kar bi utegnili takšnega okusiti v tem kontekstu. Najbolj neverjetno pa je bilo meso. Ko rečemo, da je meso “mehko kot puter” oz. vse,u, kar sem do sedaj rekla “mehko kot puter”, vse to je dobilo nove mejnike. Takšne teletine nisem jedla še svoj živi dan. Polna sem bila nekako že pred juho, a se temu mesu nisem mogla upreti. Neverjetno! Svaka čast! Pripraviti tako sočno in mehko teletino pa prav zares zahteva mojstrski pristop. Ne smem pozabiti omeniti tudi vrhunsko dušene zelenjave, ki ji je Andrej odrekel mehčanje na najbolj perfektni točki, da je ohranila najboljšo možno stopnjo “aldentosti”, ki jo zelenjava lahko ima.

 

In smo prispeli do sladice. Zame slive v vinu s cimetovim sladoledom. Preverjena kombinacija popolnega ujemanja okusov, ki ne razočara.

Za vse ostale pa še nadgradnja vsega božanskega – ocvrte in z marcipanom polnjene slive tudi v družbi cimetovega sladoleda. Aaaaa in mmm je pelo za mizo, ob sicer zelo prijetni spremljavi legendarnih slovenskih komadov in popevk.In končna ugotovitev otrok: “Mami, škoda, da ti ne cvreš doma, da bi lahko tole naredila.” In moj odgovor: “Bomo pa tudi pri nas doma kdaj kakšno reč ocvrli.” 😉

Za zaključek lahko samo podarim moj spoštljiv poklon tako Leni in Primožu kot seveda tudi Andreju, ki skupaj peljejo to prekrasno zgodbo, o kateri bomo zagotovo slišali in brali od daleč in blizu. Vse ostalim pa toplo priporočam, da če v vas tiči vsaj nekaj malega gurmana, se en dan usedite v avto in se zapeljete v kulinarična nebesa, ki so obdana tudi z ostalimi lepotami, ki jih uspe oko ob vseh ostalih dražljajih sploh opaziti. Bravo!

28. 8. 2017|kategorije: fotogalerija, ocene|3 komentarji

3 komentarji

  1. Ines 29. 8. 2017 at 15:34 - odgovori

    Hej Špela, to si pa tako odlično spisala, da sem na koncu dobila okus cimeta v ustih 🙂 … Vse jedi so izgledati izvrstno, verjamem, da ste vsi po vrsti uživali v razvajanju brbončic. Vsekakor v kratkem obiščemo gostišče. Lep pozdrav, Ines

  2. Vaalerija 2. 9. 2017 at 13:27 - odgovori

    Zelo iskren in lepo napisano. Poznam lokacijo, in si res zaslužijo poklon. V tej sredini občutiš neizmerno toplino in predanost. Lepo!!!!

  3. Ttt 29. 12. 2017 at 10:15 - odgovori

    Lepo

Napišite komentar

Culinary journey by me