Gostilna pri šefu

Se vidi, da smo že malo zrastli, da smo začeli malo več naokoli raziskovati. Tavečja mulčka, princeska (ki je že tako velika, da ji bom morala nadeti drugo ime) in korenjak, sta že nekaj časa prosila, da bi šli pogledat, kako se je v Gostilni pri šefu. Pa smo šli!

Verjetno je treba takoj na začetku poudariti, da so pri ljudeh pričakovanja velikokrat slaba stvar, saj je realnost po navadi nekoliko drugačna. Včasih v plus, včasih pač v minus. Je pa vsekakor ta plus oz. minus odvisen od tega, kako visoko smo postavili pričakovanja. No ja, zdaj že filozofiram. Upam, da veste, o čem govorim.

Tak uvod pa zato, ker smo vsekakor prišli v Gostilno pri šefu z določenimi pričakovanji, ki smo si jih zgradili na podlagi “resničnostnega showa” Gostilna išče šefa, ki smo ga spremljali z mulčkoma. In tako je bil rezultat pač slabši od naših pričakovanj. Še en pokazatelj več, kaj je medijska konstrukcija realnosti.

Pa pojdimo lepo po vrsti. Pogled na meni pove, da izbire ni prav veliko. S tem pravzaprav ni nič narobe – celo obratno, všeč so mi takšne ponudbe, saj obetajo sveže sestavine in pripravo. Je pa res, da je potrebno pri takšnem konceptu malo pogosteje menjavati ponudbo. Tako smo se odločili, da sprobamo vsak nekaj drugega ali pa povedano drugače skoraj celoten jedilni list.

Goveji Rock’n’Roll je res okusna predjed z dovršenimi prilogami. Okusen roastbeef v kombinaciji skrbno pripravljene zelenjave – odlično.

“Noro dobri” njoki so pripravljeni iz čičerike in pastinaka ter postreženi na pireju iz pese in zelene. Vsekakor zanimiva kombinacija sezonsko izbranih sestavin. Pireja sta bila okusna, njoki pa so v bistvu nekakšni ocvrtki, prej kroketi kot njoki.

Brancin v zeliščni savni – korekten, uravnotežen okus nežne ribe in kolerabinega pireja ter karamelizirane rdeče čebule. Za piko na i pa še pasionka. Zeliščna pena je bila povsem odveč ali pa me ni prepričala z okusom – delovala je precej umetno, vse prej kot zeliščno.

“Brancinada” je ponudila dva velika fileja brancina, kar je bilo presenečenje glede na velikost ostalih porcij. Riba je bila odlično pečena, rezanci pa zanimivo nežni – glede na to, da gre za tapenado in inčune – a k ribi seveda ne bi pasal močnejši okus.

Od sladic je bila po našem okusu zmagovalna Sladka Julijana. Ta je vsebovala odlično zelenjavno sadno kombinacijo v obliki sveže “enolončnice” (tako imenujejo zelo podobno jed Pri Lojzetu, Zemono), z dodatkom polne lešnikove kreme in sladoledom iz bučnega olja. Zares dobro!

Tudi sladoled iz ajdovih žgancev je bil nekaj posebnega. Ob okušanju se moraš zavedati, da ješ sladico iz ajde in ne iz čokolade. Okus je res edinstven. Ko bereš recept za pripravo tega sladoleda pa ugotoviš, da je avtor tega lahko res samo kuharski mojster.

Ponudba za otroke, predvsem tista pod avtorstvom Janija, pa me ni prepričala. Tako kroglice presenečenja kot Moj sladoled – oboje je bilo vse prej kot jed, ki bi jo ponudila mojemu otroku. Sladoled še obeta vsaj nekaj kreativnosti in možnosti izbire, a se pri tem vse konča.

Kljub vsemu bi rada na koncu dodala še nekaj pozitivnih besed za Andreja, ki je res prijazen in komunikativen fant: Proti koncu je pristopil do vsake mize, nas povprašal, če je bilo vse ok… fant na mestu. Verjamem, da mu ni lahko v tej vlogi, ko mora voditi gostilno, kuhinjo, nabavo, skrbeti za goste in se predvsem vsak dan ničkolikokrat postaviti pred objektiv v družbi mulčkov kot so naši. A to je cena teh televizijskih showov, ki navadne ljudi čez noč povzdignejo med “zvezde”.

Gostilna pri šefu bo po mojem mnenju kmalu potrebovala nekaj svežega, novega, saj se bo nabor nas firbcev kmalu končal, s to ponudbo pa me niso najbolj prepričali, da bi se v Gostilno vračala. Ne morem reči, da jedi po večini niso bile okusne, so bile, a menim, da kljub vsemu nekaj manjka. V showu je bilo veliko zgodbe, morda celo preveč, ali pa je realnost nekoliko drugačna od tega, kar nam je bilo postreženo preko televizijskih ekranov. To pa itak vsi poznamo.

Pa vi? Ste spremljali show? Ste že bili v Gostilni pri šefu? Kako se vam je zdelo?