Bilo mi je prvi put, bi si lahko zapela…in nadaljevala, da zagotovo ne zadnji. Strelca sem imela nekako na stranskem tiru ali pa mogoče ne na tako zelo visokem mestu moje bucket liste. Pa niti ne vem, zakaj. Mogoče me je malo odvračal občutek pretirane meščanskosti in prefinjenosti, ki sem jo stereotipno in povsem neutemeljeno pripisovala tej restavraciji. Pa, če sem čisto iskrena, sem, kadarkoli sem videla chefa Jagodica, pri njem pogrešala nekaj topline… mimimalen nasmešek…tudi tokrat je bil zelo resen, a nič zato. Visoka kuhinja takšnega kova zagotovo terja resen pristop 😉

Hvaležna sem, da mi je bilo dano tistega ponedeljka zvečer priti na Ljubljanski grad in večerjati v Strelcu, ki me je pozitivno presenetil v več pogledih – okrogla oblika prostora prav gotovo doda nekaj posebnosti, potem je tu prekrasen razgled nad Ljubljano, natakarji v belih rokavicah uglajeni in ves čas na preži za ugajanjem gostu, zelo malo miz (ni čudno, da smo komajda dobili mizo;-), hrana pa – ta je res vrhunska. Težko bi, pod črto potegnjeno, našla pomankljivosti. Vse jedi so bile nekaj posebnega, vsaka zase zelo zelo okusna. Na vsakem krožniku je bilo ogromno enih elementov, struktur, različnih tehnik, pa vendar so bile jedi zaokrožene v harmonično celoto.

Izbrali smo 5-hodni meni in se odločili, da se izbiri jedi prepustimo chefu. Izbrali smo le to, ali bomo imeli za glavno jed ribo ali meso. Pred začetkom so nas dvakrat pozdravili iz kuhinje, prav tako smo na koncu dobili še sladko ekstra popotnico – če to seštejemo, smo se razvajali ob osmih nepozabnih krožnikih.

Vinska karta je pestra, v ponudbi je veliko vin domačih proizvajalcev iz različnih vinorodnih območij Slovenije, mi smo za ta večer izbrali Jakončičevo Belo Carolino, iz sort Chardonnay, Rebula in Pikolit – odlično vino.

Pa pojdimo po vrsti. A preden začnemo še dve opombi: fotografije so bile posnete s telefonom (zato so, kakršne so) in vseh podrobnosti krožnikov in njihovih sestavin si nisem uspela zapomniti, zato me prosim ne linčat, če bom kaj izpustila ali napak naglasila;-)

Pozdrav iz kuhinje v obliki nekakšnega krompirjevega kolačka z dimljeno postrvijo, postrvimi ikrami in citronasto majonezo, zraven pa koščki pese.

Rahlo dimljeno maslo k svežemu kruhu in pašteta iz piščančjih jeter, ki je sicer ni na fotografiji, saj sem zaradi vsebnosti glutena v pašteti jaz dobila le maslo, ki pa je bilo penasto rahlo in topeče v ustih z ravno pravšnjo mero dimljenosti.

Še vedno smo pri pozdravčih: tortica iz gosjih jeter in hrustljava ajda.

Hladna predjed je bila zame zmagovalna jed vseh krožnikov. Neverjetni okusi, eksplozija v ustih, ko si si na vilico nataknil vsakega po malo. Že samo meso je bilo vrhunsko, močnega in polnega okusa, potem pa so dodatki naredili svoje – topinambur v več oblikah (surovi, vloženi in v čips izvedbi), šalotka v staranem kisu, lešniki tako in lešniki v majonezi).

Roko na srce je bila tudi tale jed nadvse okusna – pečena cvetača, tartufova majoneza, poširan rumenjak sredi cvetačnega pireja, rjavo maslo – popolna kombinacija sestavin.

Naslednja topla predjed je bila jakobova pokrovača v kombinaciji gob, citrusove omake, osočnika in še česa – tule mi je malce zmajkalo spomina – tudi pri okusu.

Jaz sem izbrala za glavno jed file bele ribe, ki je bila popolno pečena, položena na grahov pire in ragu, z nekaj “stebli” mladega koromača, dimljena maslena emulzija z misom.

Nekateri pa so se odločili za file jelena, z dodatkom gosjih jeter in bezga – ne samo po videzu, ampak tudi sicer je bilo menda meso prava poezija za dušico, ki se spozna na to, kako mora biti pečeno meso in kakšne kakovosti že pred peko.

 

Sladico sem sicer preskočila, a izgledala je zelo zelo mamljiva. Jogurtov sladoled, čokoladna zemlja, pasijonkin sladoled, rabarbarin žele, karameliziran med in najverjetneje dodatek iz jagodičevja. Najbolj fotogenična jed prav gotovo.

Za sladko popotnico pa so nas iz kuhinje porazvajali še z doma pripravljenimi mini magnum lučkami, ki so bile polnjene z jagodnim sladoledom in krompirjev čips, oblit s čokolado in potresen z janeževimi semeni. Sounds interesting. Morda edino na tem mestu ena pripomba, in sicer glede sestave magnuma – znotraj je bil sladoled precej tekoč, zunaj pa čvrsta plast čokolade, tako da, ko si zagrizel v lučko, si imel dve možnosti – ali se ti je sladoled pocedil po rokah ali pa si bil fin in si kljub začetku odtajevanja sladoleda v ustih držal ledeno kepo, ki ti je ob siceršnji preobčutljivosti zob (kupi Sensodyne repair pasto;-) povzročila nekaj neprijetnih občutkov.

Kot rečeno v uvodu – bilo mi je prvi, ali ne zadnji put. Naslednjič me tja odpelje moj dragi mož, saj že zdaj vem, da mu bo celotna izkušnja vsaj tako všeč kot meni.

Toplo priporočam!