Moram z vami tole deliti še v 2017!

Naše letošnje potovanje po Indoneziji je bilo za vse in za vsakega posebej čisti presežek vsega, kar smo si kadarkoli predstavljali. Več, kot smo sploh lahko sanjali, preden smo se podali na 24-dnevno potovanje. 24 dni, 24 ur/dan je skupaj 576 ur prečudovitih ur preživetih z mojimi najdražjimi in toliko lepih dogodivščin, ki jih z besedami ni moč opisati, da bi lahko dobili občutek, koliko mi pomenijo. Lahko rečem samo to, da so bile vse ure načrtovanja in raziskovanja, brskanja za informacijami vredne tega, kar bom nosila v srcu do konca življenja. Tudi vsak evro, ki smo ga porabili za to našo avanturo, je bil vreden in niti za trenutek ne obžalujem odločitve, da smo namesto na hrvaško obalo skočili na počitnice nekoliko dlje, da smo naš dopust preživeli precej aktivno, in da nismo vsak dan opravili iste rutine, ki bi jo imeli sicer (zajtrk, plaža, senca, kosilo, počitek, plaža, žar in druženje ob kapljici;-) Bilo je vse prej kot to… A ta opis bo temeljil bolj na kulinarični luči tega našega potovanja, z nekaj dodatnimi vložki. Pot smo začeli na otoku Java, v Yogyakarti (Prambanan tempelj, Borobudur tempelj), nadaljevali na Lomboku (predvsem okolica Rinjanija), potem leteli na Bali (stacionirani v Ubudu), nato na Flores in Komodoško otočje, zaključili pa na Roteju. Couldn’t be better.

Indonezija je največje polotočje na svetu. Razteza se med Indijskim oceanom in Pacifikom. Imela naj bi več kot 17.000 otokov, med katerimi je 6000 nedotaknjenih. Prebivalstvo je raznoliko, država uradno priznava šest verskih skupnosti, med katerimi je največje število muslimanov (zato v krajih, ki niso zelo turistični, ne pričakujte, da boste lahko popili alkoholno pijačo – kvečjemu kakšno pivo Bintang. Zaradi svoje velikosti ima Indonezija tudi izjemno raznoliko kulinariko z enim skupnim imenovalcem – rižem. Riž se znajde na mnogih indonezijskih krožnikih vsak dan. In to ne le enkrat na dan, ampak je lahko na krožniku za zajtrk, kosilo in večerjo. A nič zato – tudi riž je lahko z vsemi dodatki, ki jih pripravijo tako raznolik, da se ga težko naveličaš. OK, tu res govorim bolj zase – predvsem otroci so na trenutke kazali nekoliko naveličan obraz, ko je bil na meniju zoper ali pa že spet – riž.

Nasi goreng  je najverjetneje ena najbolj znanih indonezijskih jedi. Nasi pomeni po indonezijsko riž, goreng pa pražen. Torej gre v direktnem prevodu za pražen riž. Nasi goreng so začeli ljudje pripravljati, da bi s tem porabili vse ostanke hrane v gospodinjstvu. Recimo riž, ki je ostal od večerje, nekaj zelenjave, kak košček mesa in še kakšna malenkost, so zjutraj popražili v ponvi in postregli za zajtrk. Seveda praženega riža ne pozna le Indonezija, pač pa ima vsak azijski narod neko svojo različico praženega riža. Indonezijski nasi goreng se seveda razlikuje od kuharja do kuharja, a osnova je povsod zelo podobna. Gre za vnaprej skuhan riž, pražen na palmovem olju in šalotkah, kateremu med praženjem dodajo sojino omako, sladko paradižnikovo omako, česen, malce ingverja, čili papriko, mlado čebulo in kakšen košček zelenjave. Vse to praženje zahteva le nekaj minutk. Ko je riž pripravljen, se ga v lepi obliki postreže na krožniku, zraven pa doda pečeno jajce, kakšen košček piščanca, nekaj kolobarjev sveže kumare in paradižnika ter nekaj rakovega čipsa. Nasi goreng je tako pripravljen! Tako enostavno, a hkrati tako okusno!

Znani so tudi neke vrste ražniči, imenovani “satay”. Po navadi imajo zraven vedno še omako iz arašidov – zelo okusno. Meni najljubša indonezijska jed pa je “beef rendang” – govedina, kuhana v kokosovem mleku in seveda z veliko začimbami, precej pekočimi. Noro dobro!

 

Ste morda  že videli, kako rastejo indijski oreščki? Sedaj je povsem jasno, zakaj so tako dragi…Na enem sadežu velikosti hruške zraste en indijski orešček.

 

Ogromno nasadov zelenjave na Lomboku – pod vznožjem vulkana Rinjani je prst še posebej rodovitna.

 

Kje, če ne v Aziji, najdemo morja čilijev?

 

Suhih, svežih, zelenih, rdečih, rumenih, pekočih fejst ali pa še bolj…

 

Sredi riževih polj kokosove palme z najboljšo kokosovo vodo, ki je pravi balzam za želodček.

 

Takole pa raste papaja – zelena, ki se uporablja kot zelenjava ali pa jo pustijo da dozori do lepe rožnate barve znotraj in rumene navzven – sadje.

 

Papaja curry na Lomboku – eden boljših.

 

 

Na Baliju je morda nekoliko netipična indonezijska kulinarika, posebej v Ubudu. Tu je čutiti pridih jogijske kulture, vse je organsko, veliko veganske hrane. Mi smo bivali v wellness resortu, kjer so bili zajtrki predvsem v vegansko presnem stilu – a vse zelo zelo okusno.

Hrana je res precej različna, glede na to, kje v Indoneziji se nahajaš. Na Lomboku na primer, kjer živijo pretežno muslimani, nikjer ne najdeš svinjskega mesa, sosednji Bali pa je pravo nasprotje. Balijci uživajo ob okusnih, polnjenih in počasi pečenih pujskih – suckling pig oz. Babi guling. V Ubudu, kjer smo mi preživeli naših 5 dni Balija, bi naj bil najboljši pujsek v restavraciji Bu Oka. No, seveda smo ga poskusili tudi mi in lahko potrdim, da je zadeva precej okusna.

 

Eksotično sadje na vsakem vogalu. Tudi durian – a mene ni prepričal, celo nasprotno – ne upam pokazati fotografije, kako se mi je skremžil obraz, ko sem ugriznila vanj 😉

Zelo všeč mi je balijski način življenja – kako se zahvaljujejo vsak dan za vse darove, povsod cvetje, kadila…vsi so nasmejani.

Všečno pokrivalo, ki ga največkrat zasledimo na riževih poljih.

Mie goreng pa najbolj priljubljena jed z rezanci. Gre za pražene rezance, ki pa največkrat niso iz riževe moke. Postopek priprave je izjemno podoben nasi gorengu, z le nekaj manjšimi odstopanji. Kruha Indonezija praktično ne pozna oz. postaja v zadnjih letih šele bolj poznan pod imenom »roti«. Bolj ko je otok odmaknjen in tradicionalen, manj je riža v vsakodnevni prehrani – vlogo riža bi naj v teh predelih prevzela predvsem koruza, čeprav mi nismo imeli te izkušnje. Riž je bil pri nas zvesti spremljevalec celo na najbolj južnem delu Indonezije – na Roteju.

 

Vsega po malo.

Na baliju je pogosto na meniju račka – in to zares okusna.

Tegulalang riževe terase – zelo lepo, a preveč gneče in celo vstopnina. Riževih polj, tudi terasastih je v Indoneziji toliko, da morda ogled ravno teh ni najbolj nujen.

Pa saj bi kaj bili za na polje, ne?

Kja pa ima ta pravo pokrivalo? In zakaj je oblečen v dolge hlače? Zagotovo se sprašujete, a odgovora na to žal nimam.

In kje ima ta pravo pokrivalo? Tole z rižem deluje precej blatno opravilo;-)

 

 

Takole raste kava. V Indoneziji imajo precej nasadov kave, še posebej znana je kava Kopi Luwak – za moj okus občutno precenjena. Vsekakor pa ne slaba.

 

Malo smo se preizkusili v luščenju kavnih zrn.

Nekaj resnice je v tem, mar ne?

No, najbolj od vsega smo se naužili manga. Ob vsaki priložnosti smo si ga privoščili – veliko.

 

Takole pa izgleda mango na drevesu.

Mango tudi v sokovih – sveže pripravljenih.

Ob obalnih delih se da dobiti odlične ribe.

 

Začimbe res naredijo razliko. Le kaj je bilo v tem prelivu? NIhče ni govoril angleško – tako da ne vemo.

Evo, tole so tipični lokali za domačine – Padangi. Na videz je res čudno, nehigienično, a hrana je okusna. Nihče od nas ni imel niti enkrat samkrat prebavnih težav, tako da verjetno tako hudo tudi ni.

 

Tole je en malo večji, a ideja je ista – hrana je zložena na krožnike in postavljena v izložbo;-)

 

Še nekaj fotografij s Floresa, ki nam je res segel do srca. Narava, predvsem pa ljudje. Prijazni, prijazni, prijazni!

 

 

Candle nuts

Tako toplih ljudi ne srečaš ravno kjerkoli.

 

Tile so morda malo manj prijazni, so pa zato toliko bolj posebni – komodoški varani.

Odnesli smo jo živi in zdravi;-)

Postanek za snorkljanje na poti iz Rince proti Labuhan Baju.

Kupovanje začimbnic za domov.

Rad bi vse odnesel domov, a preprosto ne gre. Posebej, ko potuješ in se vsak dan seliš, pakiraš, nosiš…

 

Originalno so Indonezijci (in veliko jih še vedno) jedli z rokami, pogosto ne iz krožnika, pač pa iz bananinega lista. Z različnimi zunanjimi vplivi so posvojili Indonezijci različne navade. Iz Kitajske so prišle palčke, iz zahoda žlica, vilica in nož. Tako danes v indonezijskih restavracijah ob hrani večinoma dobimo nekakšen pribor. Roke pa uporabljajo Indonezijci pogosto doma in tudi v nekaterih restavracijah s hrano, kjer roke veljajo za tradicionalen pribor. Mi smo pogosto jedli v njihovi tipičnih, lokalnih Padangih, ki izvirajo iz otoka Sumatra, in tam so vsi domačini jedli z rokami.

 

Obcestna tržnica na Floresu na poti iz vulkana Kelimutu. Vstali smo  ob 3h zjutraj, da smo sončni vzhod pričakali na vrhu – nazaj grede je bila pa že huda lakota.

Riževa polja niso lepa samo na Baliju – mislim, da so na Floresu še lepša.

Moj naljubši otok – Rote. Najbolj južni del Indonezije. Pravi raj na zemlji.

 

Mangrove. S kajaki smo veslali skoznje, a nismo naleteli ne na krokodile ne na morske pse 😉

Celo v surfanju smo se prizkusili, saj je Rote pravi raj na surferje. Sem hodijo predvsem Avstralci, saj je Avstralija precej blizu.

Jadranje in to ne po Jadranu, ampak v Indijskem oceanu – zelo zanimivo in zelo drugače.

No tukaj smo ga pa srečali – Mr. Sharka.

 

Bilo je noro lepo leto! Naj bo 2018 vsaj približno tako! Srečno in zdravo!