Ne vem, kako bi začela z opisom te gostilne, saj mi še danes ni povsem jasno, kako je možno, kako jim uspeva, da niso tako blizu morja, pa imajo morje na krožniku – čisto, dišeče, mogočno, skrivnostno, fascinantno in opojno morje – takšno, kot ga nisem doživela še nikjer.
Najprej je bil plan sicer drugačen, da bi se odšla predajati morskim strastem v hrvaško Istro, a danes sem še bolj prepričana, da se vsaka stvar zgodi z razlogom. Če ne bi bila najina destinacija za ta vikend polno zasedena, namreč Žeje še nekaj časa ne bi spoznala. Za namig sem zelo hvaležna tudi dobrojedcu Urošu – hvala še enkrat.

 

Gostilna+%C5%BDeja_03.jpg

Zahvala za takšno nedeljsko predstavo, ki naju je dobesedno vrgla na rit, pa gre vsekakor šefu Igorju, ki svoj posel obvlada “v nulo”. Poznavanje hrane, sestavin, pomembnosti kvalitete dobavljive robe, ki nima za osnovo nizke cene, psihologije gosta, organizacije kuhinje, strežbe in še in še – to so vse kvalitete, ki jih gospod Igor Lavrenčič, lastnik Žeje zagotovo ima. Pa naj kar na tem mestu povem, da tudi v tem primeru ne gre za naročeno in/ali plačano objavo – ne, gre širjenje dobrega glasu o dobri stvari. Kaj dobri! Top of the top zadevi! Top shit kulinariki!

Gostilna+%C5%BDeja_04.jpg

 

Pa predlagam, da se kar podamo in medias res. Za začetek nama je šef priporočil kozarec penine – “en palčk Bjane”. Poleg sva dobila pozdrav iz kuhinje v obliki paštete iz črnih oljk. Brez nepotrebnega odlašanja smo začeli kovati načrt za najino kulinarično potovanje. Dogovorili smo se za morsko, saj je v zadnjih letih gostilna iz prvotno povsem mesne oštarije, postala skoraj povsem morska. Še vedno pa strežejo tudi meso: telečja rebra izpod peke, jagenjčka… in verjamem, da je vse odlično, saj so menda v familiji vsi moški mesarji.
Najprej smo se dogovorili za nekaj surovega: kanaštrele, škampe in zobatca.
Zelo mi je bilo všeč, da sva vsako od teh surovih jedi dobila servirano posebej in ne v obliki kakšnega trisa, kjer bi zlahka vse postalo eno. Gospodar namreč uporablja več različnih vrst oljčnega olja, pri čemer ga vodi pikantnost, grenkoba in aromatičnost olja, ki ne sme preglasiti osnovnega okusa jedi. Detajli, ki na koncu pomenijo ogromno razliko.
Kanaštrele (male pokrovače) so bile več kot sveže in zares okusne. Samo malo soli ter par kapljic oljčnega olja in morska omama je naplavila najini telesi.
Škampi – ti so naju že popeljali do vrhunca. Sladko, sveže, masleno meso se je kar stopilo v ustih. Tako dobrih škampov še v življenju nisva jedla. Vsaka omaka ali toplotno poseganje bi bilo grešno.
Karpačo iz zobatca je prav tako zažgal. Granatno jabolko je bilo dobra sopotnica ravno prav na debelo narezane ribe, prave temperature – takšne, ki ni govorila o tem, da bi se zobatec pripeljal iz stanja globoko zamrznjenega.

 

Gostilna+%C5%BDeja_05.jpg
Tudi pri dondolah se je čutila svežina in omaka, v kateri so se ponosno namakale, je bila sicer povsem preprosta, brez odvečnih drobtin ali česa podobnega, a tako okusna, da bi jo lahko na koncu z žlico pojedel – tako pa jo je moj dragi s kruhom pomazal;-)
Gostilna+%C5%BDeja_06.jpg

 

Pa so prišle še kanaštrelce in velika pokrovača “al forno” (iz pečice). Najprej sem pospravila tamajhne – kot bi čutila, kakšen mora biti vrstni red, da bo obveljalo tisto “save the best for last”. Pokrovača je bila namreč eksplozija okusa. Ponovni vrhunec. Noro! Več pa ni!
Gostilna+%C5%BDeja_07.jpg

Dobro gostilno zlahka spoznaš po tem, kako pripravijo rižoto. Če gre za sipino črno rižoto pa še posebej. No v tem primeru so naju začetne jedi že tako prepričale v vrhunskost, da o tem, da bo tudi rižota odlična nisva dvomila. To se je tudi potrdilo ali pa celo nadgradilo. Poleg rižote nama je namreč šef svetoval nekaj ekstra kapljic ekstra oljčnega olja iz hrvaške Istre – bomba kombinacija. Struktura riža v nulo – Carnaroli style – kakopak.

Gostilna+%C5%BDeja_08.jpg

Za glavno jed sva izbrala orado iz pečice s kaprami in oljkami. Priznam, da ob naročanju nisem bila tako navdušena nad izbiro glavne jedi, saj mi ob poplavi orad in brancinov na vsakem koraku včasih prav ni do njiju (že izvzamem Fondovega), a ko sva predse dobila ribo z vsemi dodatki, naju je ta sezula. Bila je popolna. In prav tako vse, kar je bilo na tistem pekaču skupaj z njo – krompir, paradižnik, kapre, oljke, omaka.

 

Gostilna+%C5%BDeja_09.jpg

 

Do te faze sva bila že tako sita, da je bilo potrebno vse skupaj presekati z dobro ohlajenim sorbetom klementin z malo vodke in pernoda (janeževega žganja). Uf je pasalo!

Gostilna+%C5%BDeja_10.jpg

Zares bi lahko zaključila na tem mestu, a sva bila preveč radovedna, kaj bi nama ponudila sladkega. Tako sva poskusila vsakega po malo: hruške, kuhane v Teranu, sladoled z jagodičevjem, panna cotto, peno iz bele čokolade, jajčnim šodo in hruškovo krostato. Verjetno sva bila že tako sita, da naju sladice niso odnese v ponovna nebesa, se je pa zato toliko bolj prilegla prava Illy kava – espresso – iz segrete skodelice, iz popolno nastavljenega kavnega avtomata. Kavo so nama postregli s koščkom temne čokolade – perfetto.

 

Gostilna+%C5%BDeja_11.jpg
Za konec, ki to za naju definitivno ne bo, lahko rečem, da ima verjetno gostilna Žeja pravo ime, saj gre za gostilno, v katero se boš vračal in vračal, pa se je ne nasitil, ne odžejal – da bo le ostala takšna še naprej.
Zaobljuba za leto 2014: Žeja, kmalu te spet obiščemo!