DADA – prva slovenska pop up restavracija ali povedano čisto po domače – restavracija, ki nima stalne oblike, lokacije, telefona ali menija. Niti kuharja ne. Ima pa koncept. In ta je za nekaj dni, vsake toliko časa, odpreti restavracijo, vsakič na drugi lokaciji, vsakič z drugim chefom. Koncept, ki vsekakor pritegne pozornost, interes in željo – in ponavadi, kadar je vse to troje na kupu, sledi tudi akcija.
Kuhar prve večerje, hvala bogu, da ne zadnje, je bil chef Grega Vračko – gostilna Denk. Meni sicer bolj poznani kot brat Davida Vračka, restavracija Mak, a podobnosti so očitne – tako fizične kot tudi umetniške. Predvsem imata nekaj skupnega v pristopu do obdelave mesa in priprave omak. A pojdimo lepo po vrsti.
Organizacija dogodka, oprema prostora z umetniško instalacijo, ki je še dodatno zašpilia prostor, da smo se kljub temu, da smo se razvajali ob tako visokih okusih v mizarski delavnici, počutili lepo.
Po welcome drinku in parih besedah s prijatelji se je začelo. Hladna predjed – zabava za usta – je bil losos, krebuljica in koromač. Okusno, zelo okusno. Človek bi si zaželel še en takšen zalogajček svežega lososa z ravno prav nežnima omakama.
Za prvo toplo predjed smo dobili kraljevskega raka z belušem, mavrahom in misom. No, verjetno je bila to bolj kraljevska kozica, saj so raki povsem drugih oblik. A tudi ta jed je bila skladna, nežna, okusna, s kombinacijo okusov morja in gozda.
Druga topla predjed je bil prepeličji kotlet, buča in bučno olje. Do popolnosti pečeno meso, mehko in sočno, za nameček pa še prelivanje okusov hokaidke in bučnega olja. Mmmmm, vzporedno z lososom iz prvega hoda, meni najljubša jed.
Za glavno jed si je chef zamislil kajenega krškopoljskega pujsa z mlado čebulo in leseno skorjo. Seveda nismo v resnici glodali lubja, čeprav je videz skoraj ustrezal napisanem. Lesena skorja je bila pripravljena iz pečenega olupka gomolja ameriškega krompirja. Tudi pri tej jedi je potrebno v prvi vrsti pohvaliti pripravo mesa in skladnost okusa kajenega mesa z nežno, rahlo sladkasto, skoraj po cimetu dišečo omako. Krškopoljski pujsi bi naj bili mastni, a tele je bil brez kančka maščobe, pa tako mehak kot puter izven hladilnika.
Edina stvar, ki me ni preveč prepričala, je bila sladica – jagodna greda z Zbrincem. Kljub domiselni ideji, je nekje nekaj zmanjkalo. Greda je bila sicer na pogled prav originalna, po okusu pa malo manj. Jagod je bilo za vzorec, pa še te so imele veliko preveč dodanega sladkorja. Morda zaradi na drugi strani slanega Zbrinca, a kljub vsemu je bil kontrast prevelik. V sladoledu je bil poleg Zbrinca, verjetno še kakšen drug, močnejši sir, kar je zadevo naredilo premočno in premalo osvežilno.
To je bilo to za 45 EUR plus še nekaj za pijačo. Porcije so bile res da miniaturne, a na koncu je bila skupna mera ravnopravšnja za večerni obrok kljub predhodni hudi lakoti.
Če sklenem: koncept, idejo in izvedbo – vključno in še posebej s hrano – lahko samo pohvalim. Dobra izkušnja, ki jo bomo ob kakšni drugi, tretji priložnsti še poskusili.
Vse mi je všeč, od ideje do izvedbe. Fotke pa tako in tako. Ne dvomim, da je bil dogodek užitek za vsa čutila.
Moram priznato, da so tole sliši zelo zanimivo in vredno preizkusiti. Sicer imam občutek, da bi se sama izgubila že pri teh poimenovanjih hrane, ampak na koncu koncev velja okus :)) Vse pa zgleda fantastično.
Zanimiva je tale zadevščina :). Ravno sem si ogledala en lušten filmček na to temo. Paša za oči in brbončice :).