Grof_1.jpg

 

Ko so začeli prenavljati hišo, ki je kar nekaj let samevala pri vstopu na avtocesto na Vranskem in ko se je začelo govoriti, kdo bodo lastniki novonastajajoče gostilne, sem komaj čakala, da tudi v tem, sicer ne ravno kulinarično bogatem, koncu dobimo nekaj svežega, novega. Pa s tem nisem upala na visoko kuhinjo, ravno nasprotno, upala sem na ponudbo v stilu ljubljanskega Kavala.

In potem smo jo dočakali – gostilno Grof. Ko smo bili prvič tam, je bilo že ob pogledu na jedilni list jasno, da so si lastniki zamislili drugačen koncept. Na njem lahko najdete praktično ves miks, ki se rola po slovenskih povprečnih gostilnah – od pic, pripravljenih, z mesom okrašenih solat, biftkov pa vse do filane paprike, perutničk, jetrc, obar, jot in kar je še tega. Halo? Ali se ob tej ponudbi nihče ne vpraša o svežini teh jedi in sestavin. Kako lahko ima nekdo celo leto na zalogi vse od jetrc do polnjenih paprik, ki so sicer aktualne bolj v poletnem času. Aja, seveda obstajajo zamrzovalniki in mikrovalovke, ampak tega pač ne iščem in tudi ne želim v moji prehrani.

Interier je sicer krasen, fantastično izhodišče za kuhinjo toskansekga, sredozemskega in italijanskega porekla, a pri tem se vse skupaj tudi konča.

Za začetek in “porodne težave” sem bila tolerantna in Grof je dobil od mene kar nekaj možnosti, a upati v nedogled ne gre. Če začnem samo z osebjem, je z izjemo ene prijazne punce, osebje precej neprijazno, nepotrpežljivo in brez občutka za gosta. Iz slednjega izhaja tudi naslednja pripomba, da smo za eno mizo hrano dobili vsak ob svojem času, kar je zame povsem nesprejemljivo. Ko sem mojo rižoto praktično že pojedla, so pice za otroke, ki so lačni še manj pripravljeni na čakanje, šele prišle. Pice so bile menda še kar okusne, a to velja le za polovico, torej do tam, ko se je začel zažgani del. Črnega zažganega testa se pač ne da jesti.

Kar mi je trn v peti več gostiln, ta ni nobena izjema, so omake, ki vse po vrsti bazirajo na moki. Peresniki z lososom in češnjevim paradižnikom – sliši se dobro, a pozabili so napisati, da se vse skupaj paca v smetani z nekaj žlicami moke.

 

Grof_2.jpg

 

Pečena polenta na žaru z jurčki – bere se dobro, pa še brez glutena. Ampak, kaj sem dobila? Polento, prelito z moknato omako z jurčki – kar tema se mi je spustila na oči. Kljub vsemu sem zbrala toliko energije, da sem gospodu, ki nam je stregel, prijazno povedala, da iz zdravstvenih razlogov moke ne smem uživati in da, ker je na meniju pisalo, da gre za jed z žara, tega nisem posebej omenjala, saj navadno žar in moka ne gresta z roko v roki. Nisem mogla verjeti svojim očem, saj me je gospod malodane nazijal, da naj drugič povem, kaj lahko jem in kaj ne in to preden naročam hrano. Sicer mi je potem zadevo odnesel in so v kuhinji pripravili “pravo” žar različico – ali pa tudi ne. Spraševala sem se, če so gobe namočili kar v fritezo, saj je iz gob kar curljalo olje.

 

Grof_3.jpg

Grof me očitno ni prepričal, tudi za hitro potešitev vsakdanje lakote ne. Opažam pa, da ljudje kar hodijo tja, tako da morda moje mnenje ne predstavlja mnenja večine, ampak to tako že sama vem.

Konec koncev pa so bile tudi pri Štormanu pred desetletjem ali dvema dolge vrste in polne mize, saj je znal Zvonko (Štorman) s svojimi čez rob segajočimi dunajci in kupi pomfrija navdušiti množice lačnih potrošnikov.

A zame je Grof le še ena gostilna, ki ima skoraj vse, razen kuharja.