Restavracija Mak, Maribor – kulinarični presežki

Mak_3.jpg
 
Restavracija Mak je prijetno presenečenje, ki me, tako kot Dobrojedce, ni pustila ravnodušne. Kapo dol pred vsakim, ki se takšne kuhinje loti pri nas, in to na obrobju Maribora. Restavracija je odprla svoja vrata v začetku aprila in očitno je, da dober glas še ni segel v deveto vas, vendar je to le še vprašanje časa. Seveda se tukaj ne bo gnetlo dunajca željnih Slovencev (pa s tem ne mislim nič slabega), a to tudi ni chefov namen. Gre za izbrane okuse, ki kličejo izbrance. S tem ne mislim na  ljudi višjih slojev, pač pa na tiste, ki znajo ceniti umetnost kuhanja, na tiste, ki uživajo v vsakem grižljaju mavrice okusov, ki so do potankosti naštudirani in skrbno pripravljeni.

Ambient restavracije je čisto povprečen, a nič zato. Tistemu, ki mu je mar hrana, se za zavese, luči in prte ne bo zmenil. Morda je tako še bolje.Ob rezervaciji sem chefa vprašala glede dress coda in pravo olajšanje je bilo, ko je celo priporočal casual outfit, da bomo lahko sproščeno uživali ob odlični hrani. In tako je tudi bilo. Pri opisu tega kulinaričnega potovanja se bom osredotočila predvsem na hrano, čeprav je tudi ponudba vin odlična. Mak je pokazal inovativnost tudi pri sokovih (sveže stisnjen sok iz jabolk in korenja, postrežen z, pred tabo, naribano limetino lupinico).

Najprej je prišel pozdrav iz kuhinje. Domač kruh – štručke, posute z različnimi semeni. Tudi mak ni manjkal 😉 in domača suha salama, menda očetova. Bravo očetu – dobra je bila!

 

Mak.jpg

 

Med postrežbo jedi so si vzeli čas in tako je tudi prav. Zame je bilo vmes ravno prav časa, da se je prvo poleglo in naredilo prostor drugemu. Sledil je “pujček z motovilcem” – potrebuševina pujska, v krasni omaki, za katero sem prepričana, da jo je obiskala celo cimetova palčka, kar je naredilo omako fino mehko, nežno in skupaj z odličnim kosem mesa je postala zadetek v polno.Tudi gumbkasti šampinjončki in omaka iz motovilca so se prilegali zraven in vsak zase poskrbeli za prelivanje okusov, kakršnih ne doživiš prav pogosto.

 

Mak_1.jpg

 

Nadaljevali smo z lignji, hobotnico in sardelami, ki so bili prava paša za oči in usta. Poleg je chef s svojima natakarjema postregel še omako iz oliv, kaper in paradižnika, zamešano v majhnem kozarcu za vlaganje, kar je očitno tudi v Sloveniji postalo pravi hit. Všeč mi je, kako veliko pozornosti namenijo majhnim detajlom, ki na koncu naredijo velik vtis. Samo poglejte tele drobne kroglice cuketk…

 

Mak_2.jpg

 

Potem je sledila zame zmagovalna juha ever. Tudi postrežba je bila zmagovalna. Res me je prevzela tale juhica. Bio blitva in bio poširan jajček iz Kungote sta bila pred nami prelita s kremno juho iz zelene. Po vrhu je chef pred nami narezal še kalčke vodne kreše. Na robu krožnika so za piko na i poskrbeli vršički in rožice s Pohorja ter parmezanov hrski z makom. Božansko! Zmagovalno! Ovacije za chefa!

 

Mak_4.jpg

 

Čas je bil za malo osvežitve, da bi zmogli nadaljevati – Sorbet iz pomela, pomaranče, limone, grozdnih jagod in roseja, v ananasovem pireju z dodatkom rdeče mete. Osvežujoče in osvobajajoče. Celo glasen smeh je potegnil iz nas.

 

Mak_5.jpg

 

Glavna jed – rumpsteak by Mak. Tudi tega so obogatili s pred nami prelito omako. Družbo mu je delal pire iz zelene, popečen jajčevec, šparglji in umetniško obrezan krompir, tako da si najprej pomislil na gobe, ki pa to niso bile. Bil je krompir v dveh različicah – v gobji in šibični. Okusno. Meso je bilo primerno uležano, ravno prav pečeno, ne krvavo, ampak lepo rozasto. Zdi se mi, da Mak tokrat ni imel največ sreče z mesarjem, saj je bilo v njem kar nekaj nitk in žilic, ki so ovirale siceršnjo topljivost skrbno pripravljenega mesa.

 

Mak_6.jpg

 

Omaka je bila za odtenek preslana in zame nekoliko preagresivna, tako da bi zlahka zameglila sicer fantastične okuse vseh prilog.

 

Mak_7.jpg

Sledil je “pre – dessert”. Waw – spet inovacija. Morda končen okus celo znan, a po drugi strani spet ne – saj se je v kavno čokoladni penici skrivala dobro ohlajena, že skoraj na sladoled spominjajoča kremna smetana, po vrhu so bili posuti koščki biskvita in vse skupaj je bilo prelito s črno kavo in potreseno s karamelizirano belo čokolado. Nepozabno.

Mak_8.jpg

 

Sledil je še desert – višnje in čokolada. Nekakšna višnjeva granita v družbi sadežev in penaste omake z delci vanilije.

 

Mak_9.jpg

 

Prelita s toplo čokoladno kremasto peno. Brez besed.

 

Mak_10.jpg

 

Ko sem danes vse včerajšnje podoživljala še enkrat, lahko dodam samo še: vse čestitke chefu Davidu Vračku za znanje, inovativnost voljo in pogum pokazati, da se da.
Seveda ima restavracija Mak še veliko prostora za rast – pa ne v kuhinji, pač pa pri postrežbi, predstavitvi jedi, vin in morda še kje, a to mora vedno ostati Prostor za rast je osnova za razvoj in napredek. Verjamem, da bo Maku uspelo. Upam pa, da bo ostalo dovolj pozornosti namenjene hrani in ne, kot je to navada v veliki večini gostilen in restavracij, ki imajo vse, razen kuharja. Dobrega kuharja kot je David. Naj ga Mak obdrži!

Toplo priporočam vsem gurmanom!

21. 5. 2011|kategorije: ocene|0 komentarjev

Napišite komentar

Culinary journey by me