Nekaj dni sem odsotna, zato ne ustvarjam sama, ampak skušam poiskati primerne kraje, kjer bi se lahko približno reklo, da ustvarjajo. V kuhinji seveda. Sicer pa sem te dni obkrožena z ustvarjalci, kreativci ali pa umetniki, če hočete. Sem namreč na 20. SOF-u – v Portorožu.
Portorož mi je bil od nekdaj neprivlačna destinacija za kulinarična razvajanja. Še tistih nekaj dobrih izbir, ki je, se je v zadnjih letih pokvarilo ali pa se znajo potruditi samo še za naše zahodne sosede. In to me še dodatno jezi. Ampak OK – tokrat sem bila prijetno presenečena na novo najdbo. Imenuje se Pri Mari in se nahaja v Piranu. Pa ne ob tisti glavni promenadno plažni ulici, kjer domujejo vdove, pač pa kar bolj na začetku Pirana.
Prijeten ambient, malo mizic, mož in žena, ki skrbita za postrežbo, malo pa tudi za kuho. Koncept po mojem okusu. Pogled na jedilnik nudi bogato izbiro, za moj okus sicer kar malo preveč, a vse je stvar perspektive. Če imaš občutek, da moraš nuditi 30 ali pa 40 različnih jedi, da zadovoljiš različne okuse gostov, jih pač nudiš toliko.
Zame najbolj pomembno in posrečeno je to, da vse jedi sproti kuhajo in so v večini primerov karseda domače – npr. domači njoki.
Pa pojdimo lepo po vrsti. Tam sem prvič jedla včeraj. Piransko ribiško juho, ki je bila odlična. Malo drugačna – s curryjem in nekoliko pekoča. V njej so se dodobra okopale vongole, klapavice, kozice, lignji in škamp. Morda je bila za odtenek preveč mastna, a dobrega okusa ji na ta račun ne gre jemati. Glede na to, da je bila kljub bogati morski beri juha čista, mi je nekaj malega manjkalo. Naročila sem si še sipino rižoto na črno. Ta je bila dobra, a presežka tukaj ni bilo. Solidna, a enkrat je bilo dovolj. Presežka pravzaprav ni bilo nikjer, a sama nisem mahnjena nanje – najraje se zadovoljim z okusno, domačo hrano, pripravljeno s srcem. Malo pa me zmoti, da poleg postrežejo kupljen riban parmezan. Škoda. To so tisti detajli, ki včasih veliko pomenijo. Kolegica je jedla testenine z vongolami, ki so bile bojda odlični (kakšna škoda, da jih tudi poskusiti ne smem).
Danes se nam je najbolj pametna zdela preverjena varianta, zato smo se vrnile tja. Danes kar tri. Privoščila sem si veliko skledo solate – mešane. Za 2 osebi! Berivka, radič, rukola, paradižnik, fižol. Gospod je bil tako prijazen, da mi jo je zamešal že v kuhinji – bučno olje in balzamični kis sta bila danes moja izbira. Niso mi všeč solate, ki si jo moram zamešati na mizi, pri čemer sem bolj osredotočena na to, da listi ne bodo frčali vse naokoli, kot pa na končen okus. Zanimivo, da imajo Primorci bučno olje. In to dobro. Solata je bila božanska.
Za glavno jed sem si vzela rižoto s špinačo in žafranovo omako z repki kozic. Nobenega problema, da so mi omako naredili brez moke – posebej zame. Tokrat je bila rižota odlična. Brez pripomb.
Kolegici sta si pa privoščili: ena lignje na žaru z blitvo in krompirjem, druga pa njoke s kozicami in škampi. Obe sta bili zadovoljni.
Torej, če do sedaj niste vedeli, kje bi lahko v tem koncu dobro jedli, vam lahko rečem, da vam Pri Mari ne bo hudega. Tudi cene so normalne.
Kaj pa vi? Ste še kje na tem koncu dobro jedli?
Gušt v Izoli je dober izbor – poleg morske hrane bi sploh pohvalila njihobe umetelne sladice. Rizi-bizi v Portorožu – čista uzivancija, le malce drago. Lokalci pa imajo radi tudi Sonjo v Izoli.
Portorož nima ničesar razn promenade za drage avtomobile in restavracije za nastopače takšne in drugačne 😉 če hočeš nekaj dobrega pojest je moj predlog Korte (na križišču ) ali stara ribarnica pri avtobusni v Portorožu