Lahko se zgodi, da boste mislili, da je tole še ena tistih mojih ocen, a naj že takoj na začetku povem, da gre tokrat prej za opis doživetja kot za ocenjevanje. To pa zato, ker gostilna pri Napotu zaenkrat še ne deluje in so njegove mojstrovine zaenkrat omejene zgolj in samo na domačo kuhinjo. Lahko, da si boste potem slabovoljni mislili, kaj za vraga vam ponujam sladoled skozi zaprto okno. A vas ne želim jeziti ali spravljati v slabo voljo. Izkušnjo preprosto moram deliti z vami, saj je bila ena mojih najlepših v zadnjem času. Presenečenje, da mu ni para.
To, da je Napo zame foodbloggerski car verjetno že veste. Morda tudi to, da so na našem jedilniku velikokrat jedi iz njegove knjige Kuhinja za prave moške (ki jo je mimogrede sam carjevič Napo zame preimenoval v Kuhinja za Špelo). Ne veste pa, da se mi je pred nekaj dnevi izpolnila ena skrita želja, da bi carja Napota osebno spoznala. Kaj to! Car mi je osebno skoncipiral in skonstruiral celo rojstnodnevno večerjo. Za vse to je poskrbel en drug car – moj najdražji car.
Lahko samo rečem, kapo dol chefu in chefici za vse – za pripravljenost, odprtost, gostoljubnost in vse mojstrovine, ki sta jih ustvarila ta dan.
Takole je bilo…
Konceptu sta dala ime Reci siiiiir/Say cheeeeeese!
Seveda je bila zato rdeča nit celotne večerje meni preljubi sirček, v takšni in drugačni različici.
Pozdrav iz kuhinje so bili parmezanovi grizliji in ogrevalni tepkovec, ki je bil mimogrede ekološkega porekla – no, tepke so bile verjetno;-) Naj na tem mestu še povem, da se je mojster zares potrudil in k vsaki jedi ponudil drugo vino, a bom jaz zaradi neosebne izkušnje s tekočinami, tovrstno doživljanje žal izpustila. Verjamem pa, da so bile vse izbrane pijače zares izbrane.
Sledil je caprese inverno ali zimski caprese, kar pomeni, da so bili paradižniki še poleti ujeti in zmerno do pretežno pečeni ter shranjeni za zimske skomine na aromatično poletje. Nekaj sem jih po njegovem receptu shranila tudi jaz. Paradižniku je dodal tapravo mozzarelo in poletno baziliko zamenjal za zimski radič. Sol je bila črna, poper bel. Zanimivo se je poleg podal tudi čips iz koruzne moke – homemade. Tale paradižnik je res zakon in če ga še niste shranili lansko poletje, tega vsakakor nočete zamuditi letos.
Preden nadaljujemo, naj povem, da sem najbolj impresionirana nad njegovim znanjem in razgledanostjo o kulinariki, kuharskih tehnikah, zakonitostih in kombinacijah. Njegovo znanje je nad…
Eden takšnih trikov, fint ali tehnik je dokazal pri pripravi trske, ki jo je poširal v vinu, a hkrati zapekel kožico do hrustljavosti. Mojstrsko, a? Riba je bila mehka, sočna, okusna, a hkrati zaradi tega nismo bili prikrajšani za hrustljavost, ki jo dobimo samo, če kožo dobro zapečemo. In Napo je združil oboje skupaj. Okus je zašpili s par kapljicami tartufovega olja, zraven pa postregel 3 različno pripravljene cvetače (ocvrto, kuhano in marinirano), prelite in zapečene z dvema siroma. Zelo zanimivo je bilo okušati tri različne okuse in strukture ene in iste zelenjave – vedno bolj ugotavljam, kako krasna zelenjava je cvetača. Tako smo 3 (cvetače), 2 (sira), 1 (trska) nadaljavali z naslednjimi božanskostmi.
Tudi pod ribo naložena šalotka je odigrala pomembno vlogo pri tehniki, ki jo je mojster uporabil za dosego popolnosti ribe.
Ne, ni še bilo konec. Sledil je tako imenovani tris jedi “sirek insajd”. Sirek v mesu, sirek v krompirju in sirek v pesi. Jagnječje mleto meso je napolnil z rahlo dimljenim španskim sirom in postregel na domačem ketchapu. Mmmmmmm, za dol past. Krompir je napolnil z riccoto. Popolno in nežno! Peso je napolnil z gorgonzolo in prelil z gostljatim jabolčnim sirupom, ki ga baje pridelajo tako, da iz 100 l jabolčnika, ki ga kuhajo v bakrenih kotlih, ostane na koncu le še 7 litov sladke, lepljive in aromatične dobrote. Za prste obliznit! Pesa in gorgonzola sta najboljši par!
Za sladko je poskrbela chefica, ki je zelo simpatična in zgovorna mlada dama, predvsem pa dostopna in zelo gostoljubna. Pa seveda odlična “cukr mejkrka”. Seveda smo tudi pri sladici ostali na siru. Cheesecake se lahko naredi tudi brez glutena in brez piškotov ali prepečenca. Lahko, če znaš vzeti v roke več kot 200 let staro knjigo Valentina Vodnika, v kateri je zapisal tudi recept za mandljev biskvit. Preliv pa je bil sok iz granatnih jabolk z ingverjem. Kombinacija 1 A! Obožujem cheesecake.
Chefica pa se ukvarja še z eno umetnostjo. Sama namreč izdeluje domače pralineje, ki so kljub zahtevnosti izdelave odlični na pogled, okusni pa tako, da je že težko poiskati prave besede. Ponujali so se celo v več različicah: fige, marcipan ali orehi.
Za konec lahko poleg iskrene zahvale za vse rečem samo še to, da upam, da bom lahko kdaj prišla v Gostilno pri Napotu in napisala še pravo oceno. Ali pa kontra – to bi bilo šele zanimivo;-)
Do takrat pa: s kruhom pomazano!
Waau Špela(upam, da sem si prav zapomnila tvoje ime)!! Brez besed sem, prav zares. Mislim, da sem tole prebrala na dušek in z široko odprtimi usti :). Tvoj najljubši car se je odlično izkazal in verjamem, da takšnega presenečenja še nisi doživela. Lepo, res lepo.
Zdaj grem pa prelistat Napotnikov blog, mogoče najdem kaj izjemnega, za svojega cara ;).
Aja pa vse najlepše, tudi od mene.
To si tako dobro opisala, da imam kar kurjo kožo in sline se mi cedijo do tal :))) Odlično, to je vse kar lahko rečem. In res poklon vsem carjem v tej zgodbi 🙂
Waw, čudovito!
Sploh si ne upam predstavljati kaj to naredi brbončicam. 🙂
Pa vse najboljše!
vse izgleda slastno:)
Studio 13 – dobro si si zapomnila. Hvala za lepe želje.
Vladuška, poklon si res zaslužijo – tudi od mene.
Anita, hvala.
Arnela, in slastno je tudi bilo;-)
a propos gostije: nobena gostija ne more biti dobra brez dobrih gostov in vidva z matajažem sta prav tako zaslužna za prijetne večer … kar se pa tiče predzadnjega stavka: kontra, seveda 🙂
Odlično in strokovno si opisala vse to.Slišala sem le kanček, tole pa je bila cela mineštra. :))Odlično in očitno si si vse to zaslužila.