Ko sem bila pred dobrimi petimi leti prvič v Rožmarinu, je bila to vsekakor ena tistih restavracij, ki so bile drugačne, ki so močno odstopale, ki so zadovoljile še tako zahtevnega jedca. Tudi danes se še vedno lahko zanesemo na to, da bomo v Rožmarinu odlično jedli, kar je pohvalno glede na to, koliko restavracij začne z navdušenjem in energijo, pa ta žal potem kmalu upade. Je pa res, da je tudi pri nas v zadnjih letih opaziti napredek in širjenje dobrih kulinaričnih izbir. Morda zato, ali pa iz čiste kaprice lahko rečem, da mi je tokrat pri Rožmarinu manjkala pika na i. Nekaj. Morda samo dodatna drobcena mera kreativnosti.
A najprej velika pohvala. Pohvala za pripravljenost, pohvala za izobraženost in pohvala za fleksibilnost. Ko sem omenila, da ne smem uživati jedi, ki vsebujejo gluten, ni bilo za nobeno jed (no ja, razen seveda za raviole) težav narediti brezglutensko različico. To seveda najprej kaže na to, da hrano pripravljajo sproti in nadalje na to, da gredo v korak s časom, da so pripravljeni stopiti naproti potrošniku in da jim je mar. In to šteje! To je pri meni velik plus!
Pa se počasi osredotočimo na jedi. Začela sem s tutunin tatarcem na nori algi s hrenovo kremo in bobom. Tuna je bila odlična – na pogled in okus. Ne vem, če bi jo lahko še kakorkoli izboljšali. Vsega je bilo ravno prav. Morda edino za bob lahko rečem, da bi ga jaz mirne duše izpustila. Nekako mi ni sedel zraven. Pa še olup je imel trd in nekuhan.
Juha iz gomoljne zelene in s črnimi tartufi je bila morda malo premalo prepričljiva. Sicer so ob serviranju božansko zadišali tartufi, je bil pa zato okus zelene bolj medel. Kot bi jo preveč skombinirali s krompirjem. Po drugi strani pa je bilo precej občutiti močne jušne osnove, kar pa je seveda pohvalno – to namreč, da skrbijo za dobre osnove.
Ravioli z raki in jastogova krema-Bisque so bili bojda odlični. Dišali so omamno, za pristonst okusa pa se bom morala zanesti na sposobnosti brbončic mojega dragega.
Naslednja jed, Gosja jetra na sivkini polenti, je mene osebno še najmanj prepričala. A bom priznala, da nisem največja fenica gosjih jetr oz. morajo biti zares ookusna, da mi teknejo. Tako sem se bolj veselila polente s sivko, ki pa je žal ni bilo za okusiti. No tako me je ta jed pustila nekoliko razočarano.
Sem bila pa toliko bolj navdušena nad naslednjo – file polenovke v masleni omaki s črno BIO kvinojo. Tako riba kot kvinoja sta bili odlični. Riba mehka, nežna, a karakterna. Kvinoja kuhana na zob in oreščkastega okusa. Brez pripomb. Pripombo imam edino nad gosto, preobilno omako. Po zagotovilih naj ne bi bila narejena iz moke, a nekega blaznega okusa tudi ni imela, tako da je bila tu povsem odveč.
File jelena s čokoladno omako – korekten kos mesa, ravno prav pečen, okusen, sočen in mehak. Zraven so postregli hrustljave zvitki z mlado skuto. menda je bilo 1 A. Sedi 5.
Vroč čokoladni narastek z malinovim sladoledom z rožmarinom se zdi Rožmarinova klasika in po eni strani prav, da obstaja tudi takšna jed, ki je stalnica in za katero vedno veš, kaj boš dobil. Po drugi strani pa bi jo tudi lahko malo nadgradili, morda dodali kakšne oreščke, da bi dobila polnejši okus. Sicer pa okusna – kot vedno.
Karamelni mousse – okusen in sodoben. Lahek in močan. Pravi.
Kadar ste v mariborskem koncu in ste lačni, pa želite pojesti nekaj dobrega, sodobnega, nekaj, kar se ne da dobiti ravno za vsakim vogalom, pojdite v Rožmarin. Ne bo vam žal.
Ja,poznam Rožmarin,ne rečem, so modni ,kreativni,vendar -v ta lokal grem,kadar nisem lačna,ker se tam ne moreš najesti(zaradi premalih porcij, seveda,da se razumemo ) za moške pa sploh in absolutno premalo!!!!!
Tudi sama sem že večkrat večerjala v Rožmarinu, saj sem s tega konca 🙂 in se bom kar strinjala s teboj, da manjka pika na i. Sploh težko povem kaj je, ampak podobno kot tebe, me vedno kakšna jed navduši, pri drugi pa nisem čisto zadovoljna. Čokoladni narastek pa me vsekakor nikoli ne pusti na cedilu in le s težavo se mu uprem :))) Ne morem sicer reči, da grem nezadovoljna domov ali lačna, ampak ni pa tisto, da bi rekla, da je bilo božansko. Sem pa vsekakor vedno bila navdušena nad samo postrežbo. Očitno na moj okus veliko bolj paše hrana pri gostilni pri Treh ribnikih, kjer sem jedla nepozabno srno, ki se je kar topila v ustih. Zame je bilo tam božansko, ampak verjetno je to tako, da ima vsak svoj okus.
Mariborski se piše z malo začetnico.
Hvala za opozorilo! Že popravljeno;-)
Meni je všeč. Ni sicer top of the top, je pa, kot praviš, drugačno. Vsekakor za kako posebno priložnost ali pa kar tako, ko se zahoče nekaj nevsakdanjega. Porcije se meni zdijo prave, včasih prevelike, tudi partner nikoli ne odide lačen od tam. Cene so vsekakor razumne. Prvič sem zaradi vtisa in videza restavracije pričakovala blazno visoke cene, pa to nikakor niso.