Pride trenutek, ko se mora tudi samo ljubiteljska gurmanka podati na izkušnjo, kakršno je moč doživeti samo v Hiši Franko. In če ni ravno obletnica poroke razlog za takšno kulinarično razvajanje, potem bi težje našla boljšega. Moj dragi mož še predobro ve, kako rada dobro jem in koliko mi pomeni, če lahko na mojih brbončicah preiskusim mojstrovine izpod kuhalnice mojstrice kot je Ana Roš. In sva šla. Za čez vikend. Sama – kakopak – saj gre vendar za najino obletnico. Otroka pa z največjim veseljem na “mini počitnice” k babici. Le kaj bi brez nje?
Po prečudovitem dnevu in udobni namestitvi v sobi je napočil trenutek, ki sem ga že nekaj časa težko pričakovala – degustacijska večerja. Moram priznati, da so v Hiši Franko res pravi profesionalci in s tem mislim predvsem na osebje, saj so že ob rezervaciji skrbno zabeležili moje omejitve pri hrani in jih vseskozi skozi meni upoštevali: brez glutena, brez surovih jajc, rib in mesa. Zato se je moj del nekoliko razlikoval od ustaljenega hoda – na trenutke morda sicer res malce v mojo škodo, a kaj čmo, tako pač je s temi dietami. Edino ena mlajša deklica se je še precej lovila in naju pri postrežbi posamezne jedi prikrajšala za natančen opis tega, kar je bilo pred nama – tako morda vsi opisi ne bodo povsem natančni, kar se mi zdi škoda, saj so ravno drobni detajli tisti, ki delajo te jedi tako posebne.
Prva jed: brusketa s paradižnikom in svežo domačo skuto, sirov ocvrtek ter postrv s čipsom iz črnih oliv. Brezhibna! Popolna!
Druga jed: sveži škampi v marinadi iz agrumov, gosja jetra in alge. Vse sveže in okusno. Zanimiva kombinacija okusov, ki je zadela v polno!
Jaz sem imela namesto tega zelišča in cvetlice z lešnikovo emulzijo. Božansko!
Tretja jed: tatarec s kumarami in kislo smetano z drobnjakom. Prav zanimalo me je, kaj bo rekel dragi, ko bo poskusil to jed, ki bo vsekakor pokazala na mojstrsvo chefice. Žal mi je bilo, da tega nisem mogla okusiti sama, a bom v bližji prihodnosti, ko bo seveda za to gorela zelena luč, to z veseljem poskusila. Kombinacija vsega je bila baje več kot odlična!
Meni pa so namesto tega postregli s skuto polnjenim bučkinim cvetom, ki je bil nežen in hkrati tako zelo okusen. Paradižnik, ki je stal poleg cveta pa je bil samo pika na i.
Četrta jed: zajčja terina s pistacijinimi kruhki in zelenimi šparglji je bila okusna, a na trenutke je sama zase morda preveč spominjala na klasično pašteto, ki jo je moč kupiti kjerkoli
Peta jed: popečena kapesanta z žličnikom mortadele in rženimi kruhkom, zraven pa zeleni špargelj in emulzija iz bučnega olja – nad sicer nenavadno, a okusno kombinacijo pa nisem bila preveč navdušena, saj je izrazit in močan okus mortadele zame preveč zameglil nežnost kapesante in jo tako popolnoma povozil – za moj okus je bilo škoda kapesante.
Šesta jed: ravioli s krompirjem in luštrekom v omaki iz kozlička – bojda tudi nadvse okusni – brez pripomb. Kombinacijo krompirja in luštreka pa bom poskusila tudi doma, v kakšni drugi obliki.
Meni so namesto raviolov prineslil šparglje v tempuri v penasti omaki iz tartufov – že na daleč sem zavonjala tartufe in se jih nato še toliko bolj razveselila, saj so bili namenjeni meni. Omaka je bila slastna – ravno pravšnja mera tartufov.
Sedma jed: tuna z rahlo dimljenimi jajčevci – odlična, ravno prav pečena. Moja je bila seveda bolj, a kljub temu še vedno okusna. Zelo všeč pa mi je bil okus dimljenih jajčevcev – mega.
Osma jed: golobje prsi, jetra in hren, zraven pa omaka iz jagod in omaka iz pese. Te fotografije žal ni, saj je bila svetloba že precej slaba in zato ta fotografija ni uspela. O jedi pa lahko povem, da mene ni navdušila, mojega dragega pa. Razlika je bila menda očitna, saj je bilo moje meso povsem pečeno in zato že precej gumijasto, medtem ko je imel dragi bojda veliko boljšo različico. Na tem mestu bi morda zame veljalo uporabiti kakšen drug kos mesa, ki ne bi trpel na račun popolne prepečenosti – samo ideja.
Deveta jed: biskvit iz brina s češnjami in češnjevim sladoledom – okusna sladica, ki je doletela mojo boljšo polovico.
Meni pa so postreglil juho iz agrumov, jagodičevja in lilije z ananasovim sladoledom z ingverjem ter listom bele čokolade z dodatki – zame sicer preveč sladka reč, ki bi lahko z malo manj sladkorja pričarala res pravo osvežitev tik po koncu ribjih in mesnih jedi.
Deseta jed: mandljev biskvit s sladko figo, figovim sladoledom, jajčno kremo in karameliziranimi črnimi olivami – zanimivo, a meni ne preveč všečno. Morda je bilo malce preveč karameliziranih oliv – ne vem. Vse skupaj me res ni preveč navdušilo.
Enajsta jed: no pa sem dočakala sladico za mojo dušo – malinov sorbet z jogurtom in čokoladnimi pralineji. Česa boljšega si za zaključek tako posebne večerje skoraj ne bi mogla zaželeti. Bilo je točno tisto, kar je manjkalo za krasen konec. Z veseljem bi se naslednjič do Kobarida zapeljala samo na to sladico.
Lahko rečem, da je bila poleg moje hladne predjedi – zelišč in cvetlic z lešnikovo emulzijo tale sladica moja najljubša jed degustacijske večerje. Kar ne morem se načuditi temu, koliko različnih okusov sem okusila v samo eni večerji. In ko samo pomislim, koliko dela je za temi okusi vloženega v kuhinji! To je skoraj nepredstavljivo. Lahko rečem, da sta v Hiši Franko resnično doma kreativnost in domišljija, ki ne pozna meja – pozna pa okus. Kapo dol za takšno inovativnost!
Všeč mi je tudi lokalni pristop v kuhinji, saj je veliko uporabljenih sestavin praktično doma v tistih krajih – to cenim in spoštujem.
Za zaključek pa lahko samo rečem, da imam v zvezi s Hišo Franko še eno novo željo: počitniško delo v njihovi kuhinji in srkanje znanja in mojstrovin, ki jih ima Ana Roš. Upanje umre zadnje…
Tole pa je bila res prava degustacija večerja. Glede Ane Roš nimam kaj rečt. Mogoče bom sedaj malo kritičen do sotalih vrhunskih kuharjev in kuharic, vendar pa se mi zdi, da teli vrhunski kuharjji včasih v svoje jedi dodajo nekatere sestavine samo zato, da se hudo sliši, kaj jed sestavlja, čeprav pa okusi ne gredo glih skupaj. Res pa je, da so okusi različni, tako, da nekomu to paše, nekomu pa ne. Kot si sama napisala, tudi tebe nekatere jedi niso prepričale. Drugače pa odličen zapis.
Odlično, mamljivo…naj se ti uresniči!
Zdravo. Lepo, da sta šla in upam, da se ti uspe pridružiti ekipi, kot želiš. Kaj pa meniš o trikrat uporabljenih špargljih v eni večerji ter v septembru (aprila zame, maja za prijatelje in junija za …) in o septembrskih češnjah? Tudi sicer: vredno cene? Moje izkušnje iz zares odličnih restavracij so, da je vse odlično (lahko, da ti ni čisto všeč, a moraš priznati, da so okusi in tehnike skladni).
Se strinjam s tabo – včasih se res lahko vprašaš, ali je vse skupaj samo zato, da je posebno, ali v resnici paše skupaj. Sicer so pa tudi vrhunski kuharji kot ostali umetniki – včasih jih je težko razumeti;-)
Tanja, hvala!
Še vedno sem pristaš sezonskih sestanin – o tem ni dvoma. Šparglje sama ne bi nikoli kupila izven sezone, prav tako tudi češenj ne. So bile pa te v sladici nedvomno zamrznjene oz. niso bile sveže. V meniju vsekakor nekaj jedi ni bilo pripravljenih iz sestavin, ki bi bile tipične za konec poletja oz. začetek jeseni – po mojem jesenskega menija še niti nimajo. Na spletni strani je celo objavljen še pomladni.
Vsekakor pa je bila to izkušnja, za katero mi ni žal denarja oz. na to ne gledam skozi denar. In kljub temu, da mi čisto vse jedi niso bile vrhunske, dajem kapo dol pred takšnimi umetniki…
Se mi zdi, da lepšega darila zares ne bi mogla dobiti. Slastno izgleda vse tole – v mislih se zdajle kar preslikavam tja. 🙂
Upam, da se ti uresniči tista želja o počitniškem delu! 🙂
Večerja oz. kosilo v Hiši Franko je tudi moja dolgoletna želja. Kakšne so pa kaj cene pri njih? Verjetno je kar zasoljeno, glede na to, da je Ana Roš priznana umetnica hrane. Želim ti, da bi se ti "počitniško delo" uresničilo ;-))