Tapasi, mini prigrizki, prejedi ali etimološko prevedeno “nekaj za pokriti” sicer izvirajo iz Španije, a Barcelona ni njihova rodna dežela. So pa kljub vsemu tudi v njej doma. In na vsakem koraku jih je polno. A ponudba je raznovrstna, tako po okusu kot po kakovosti. Menim, da se splača malo raziskati in poiskati dober tapas bar. Nam je tega, La Cova Fumada, iz Barcelonete, priporočila gospa, ki nam je oddala apartma. Seveda smo ji prej razložili, da nimamo preveč radi fensi šmensi restavracij, da se raje družimo z lokalci in da nam je najpomembneje poskusiti pravo, domačo, lokalno kuhinjo – takšno, ki ni namenjena turistom. In La Cova Fumada definitivno ni, saj smo bili mi edini gostje, ki nismo bili iz okoliških ulic. Lokal je popoldan odprt samo ob četrtkih in petkih, pa še to samo med 18. in 20.20. Potem se brez debate vrata zaprejo.
Menda naj bi se govorilo, da je znano krompirjevo bombo – krompir, polnjen z mesom, paniran in ocvrt ter prelit s pekočo omako, prvi odkril ravno lastnik tega lokala. Našim otrokom in tudi tavelikemu otroku je bila ta bombica zelo všeč. Jedli so jo še v drugih lokalih, a je bila ta menda res najboljša.
K naročenim tapasom so nam postregli domač, popečen kruh, ki so ga na debelo premazali s česnovim maslom. Druga varianta pa je bila za Špance še bolj klasična – popečen kruh, natrt s paradižnikom.
Tole je bilo pa moje. Mmm, tako dobrih artičok že dolgo nisem jedla. Zunanje liste je resda potrebno samo malo pokraspati z zobmi, saj so pretrdi, da bi jih jedel, a vedno bolj ko sem prehajala k srčku, bolj sladko in mehko je bilo zadovoljstvo. Te bi si mirne duše naročila še eno porcijo, če mi ne bi bilo nerodno naročati po tem, ko so vrata lokala zaprli in ko so začeli gostje odhajati.
Tudi sardine so bile krasno zapečene in ravno prav začinjene. Najbolj pa mi je bilo všeč, ker se je čutilo, kako sveže so bile.
Tudi ligenj je bil morda celo najboljši od vseh, ki smo jih jedli v Barceloni. Okusen in mehak kot puterček. Škoda, da je bil sam samcat, brez družbe še kakšnih petih prijateljev;-)
Pomazali smo vse do zadnjega, ostale so samo kosti in kakšna zapečena skorja kruha, ki je bila otrokoma odveč, da bi se ubadala z njo.
In tele mini školjkice so očarale vse tri – princesko, korenjaka in dragega. Predvsem sem bila presenečena, da jih je jedel naš zbirčni korenjak, ki se drži preverjenih zadev, a ko je poskusil tele minike, je postal maksi snedec.
To je eden tistih lokalov, ki ga vsekakor priporočam tistim, ki imajo radi domačnost, preprostost in cenijo okusno hrano. Poleg tega so tudi cene prijazne žepu. Naslednjič pa vam orišem še kakšnega, vrednega obiska.
Kako se vam zdi? Bi bilo tole za vas ali imate raje bolj urejene, za turiste prilagojene lokale?
Mmm ja, zdajle bi Barcelono in vso hrano iz slik! Deluje prijeten lokal.
Vse zgleda zelo okusno. Tudi mi obvezno iščemo lokale, kamor zahajajo domačini. To je tisto pravo, pa kjer koli po svetu že si. Če ti ni odveč, napiši prosim še kaj o tem, kaj dobrega brezglutenskega si še ti poskusila.
Tole bi mene zelo prepričalo. In če me ne bi gledali postrani, ko jem brez pribora, potrdim obisk še za dvakrat vnaprej :)Krasne slikice, sploh školjkice delujejo zelo "nezapojest" on bolj za okras.
Prelepo…živet in postati, del okolice. Priceless
Njami, njami, njami, tole bi bilo čisti po mojem okusu tudi. Vsekakor se strinjam, da je najbolje hoditi po neturističnih gostilnah.
Sem že lačna! Kakšna kulinarična razvajanja! Dobr ste se pocrkljali. Bi pa tudi jaz stavila na tiste artičoke, obožujem jih in tele "tvoje" izgledajo nadslastne. Si naročila repete?