V Medani sigurno. Pa še kje. Ampak tokrat se bom na kratko razpisala o Belici, domačiji s tradicijo. Njeni začetki namreč segajo že v konec 19. stoletja.
Belica je primerna odločitev za ljudi, ki radi jedo okusno, domačo hrano, s pridihom sodobnega in hkrati ne pričakujejo visoke kuhinje s priznanim chefom ter se jim posledično ni treba bati previsokega računa. Tako hrana kot cene so nekoliko nadpovprečni. Ravno pravšnji za izlete, na katerih se želimo dobro imeti – in k temu spada tudi dobra hrana.
Pri Belici mi je všeč to, da imajo pripravljena 2 menija, ki sta sezonsko obarvana. Nimajo na kilometre dolgih jedilnikov, kar je zelo pohvalno. So pa zelo fleksibilni in lahko kombiniraš jedi kakor ti paše.
Treba jih je pohvaliti pri mesnih jedeh, za katere lahko rečem, da jih znajo pripraviti: florentinec (T-bone steak) in biftek spečejo na pravem žaru, kar se pri končnem izdelku seveda pozna tako na okusu kot na strukturi mesa. Poleg govejega, na žaru spečejo tudi svinjsko ribico, ki je presenetljivo sočna in mehka. Zraven navadno postrežejo pražen krompir v ponvi. Malo drugače, a hkrati nič posebnega. Tudi carpaccio z balzamikom in parmezanom je korekten.
Pripravijo tudi jedi za vegetarijance: v sezoni špargljev smo dobili špargljevo mineštro, ki je bila lepo gosta, okusna, a morda za odtenek preslana; bela polenta s kozjim sirom, drobtinami in makom.
Ena od toplih predjedi so tudi široki rezanci z jurčki in pršutom – bojda odlični.
Tagliata na rukoli s parmezanom je bila odlična – ravno prav pečen roastbeef in pravšnja mera dodatkov.
Millefoglie za jagodami – namesto z listnatim so bile pripravljene z vlečenim testom, kar je po svoje škoda, saj si tako ta sladica niti ne zasluži najbolj tega imena, a okusna je bila kljub vsemu.
Jaz se za prihodnjič nekoliko bolj nagibam k hruškam, kuhanim v merlotu, ki so bile res okusne.
Z Belico torej ne morete zgrešiti, lahko se le dobro najeste v krasnem okolju in s toskanskim razgledom na pokrajino daleč okoli.
Hm, jaz se ne bi strinjala z visoko oceno. Danes sem bila tam, pricakovala solidno domaco kuhinjo, dobila pa namesto normalne porcije kosila dobesedno predjed – tako majhne kolicine hrane nisem dobila niti v high class francoskih restavracijah z vrhunskimi chefi. Mocno odsvetujem kraj, ze dolgo nisem bila kje tako razocarana. Oz. ce si peticen Italijan, ti je morebiti vsec, ce pa normalen clovek pride na kosilo, strmi in se odprih ust cudi, ce mislijo resno s taksno postrezbo.
Žal mi je, da so te razočarali. Ko sem bila jaz tam, so bile porcije velike, hrana pa okusna. Ne pišem sicer o kakršnihkoli presežkih, ker teh ni bilo, a bilo je na povsem zadovoljivem nivoju. Lahko rečem, da če bi bila v tistih koncih bi vsekakor najprej izbrala Klinca, a če tam ne bi bilo prosto, bi se tudi zadovoljila z Belico. Je pa res, da se ponudba v večini naših gostiln žal iz leta v leto razlikuje (po navadi na slabše).