Tokrat ne bom pisala o tem, kaj sem kuhala, pač pa o tem, kaj sem jedla. Včasih paše, da se pustiš malo razvajati, sploh če gre za kakovostno razvajanje. In takšnega sem bila vajena v Hotelu Evropa. Do sedaj.

Najprej sem hotela prispevek nasloviti z naslovom: Ali je konec kulinaričnih presežkov Hotela Evrope? Potem pa sem si premislila, saj sem ugotovila, da se moje mnenje nanaša na meni kosila, ki je precej drugačen od izbora jedi v “a la card” ponudbi.

Oprostite, lahko da je bilo tokrat izjemoma pod vsemi pričakovanji in bo prihodnjič spet vrhunsko. V bistvu se tega močno nadejam, saj je bila restavracija v Hotelu Evropa malodane edina pametna možnost za obedovanje na Celjskem. In če bo temu tako, jim lahko ta enkraten kiks mirno odpustim. Ampak kot rečeno, enkraten. Vedno dam ljudem še eno možnost. A to je to. Nič več.

V nedeljo smo bili namreč tam na kosilu. Bili smo povabljeni na kosilo in že bonton nekako veleva, da bomo naročili “kosilo” in ne “a la cart”. Ok. Že pogled na ponudbo kosila me pusti nekako hladno. Pa ne, da jedi z menija ne bi bile ok, ampak halo, sedimo v Evropi in ne pri Štormanu.

Hladna predjed: Goveji carpaccio na rukoli s posušenimi paradižniki – ok, ampak zveni že nekako zlajnano.

Juhe: goveja z rezanci, špinačna, gobova – že res, da ob nedeljah marsikateremu Slovencu paše goveja župca, ampak malo inovativnosti vsaj pri zakuhi bi pa tudi zmogli – vsaj v starih dobrih časih, da ne govorim o tem, da sta bili tako gobova kot špinačna zgoščeni z bešamelom – kuhar verjetno ne ve, da je bešamel danes pase. No tudi okus baje ni bil bogve kaj – sama juh zaradi prisotnosti moke nisem mogla poskusiti.

Mesni gourmet: puran v koruzni skorjici, polnjena telečja prsa, pražen krompir, dušena zelenjava – izbor jedi se mi resnično ne zdi primeren kovu restavracije v kateri sedim, čeprav vem, da imajo nekateri (beri večina Slovencev) ljudje to radi, dvomim pa, da tovrstne jedi pričakujejo tu, na tem mestu.

Ribji gourmet: file postrvi na zelenjavni rižoti z zeliščnim maslom – nič posebnega. V bistvu je bil okus in stopnja kuhanja riža še najbolj posrečen. Pravzaprav me moti to, da imajo v Evropi pri ribjih menijih vedno neke popečene fileje največkrat brancina) in to je to – nobenih poskusov novitet – vsaj kar se tiče kakšne posrečene omake (žafranova bi bila na tem mestu prav posrečena izbira).
Solata: če ne rečeš nič, postrežejo mešano – kar mi je sicer za Evropo čisto preveč “ordinary”, sicer se da dogovoriti za kaj drugega (tudi motovilec ali pa češnjev paradižnik) – vsaj to.

Sladica: tortica – OK, ne pa najbolj inovativno.

To je to. Res nepotešena, kar se tiče izbora jedi. Roko na srce pa tudi glede okusa. Na srečo so še vedno ljudje tisti, ki dajejo dušo vsemu, tudi restavracijam. In ambient. V nedeljo sta ta dva faktorja močno branila barve Evrope. Obstajajo pa tudi takšni, ki so vso energijo in vložek pustili na ambientu, za osebje in hrano pa jim je zmanjkalo smisla. A o tem kdaj prihodnjič?

Kaj pa vam v restavracijah največ pomeni: hrana – okusna, domača, velike porcije, izbrana, sezonska… ali ambient ali postrežba ali pa kaj čisto drugega?