Hiša Denk, Zg. Kungota – štajerska nebesa

Dolgo časa že ni padla kakšna ocena, zato je skrajni čas, da rečemo tudi kakšno o tem, kje lahko Slovenci dodobra razvnamemo svoje brbončice in se prepričamo, da nam za odlično kulinarično izkušnjo ni potrebno tipati onkraj naših meja.

Po kulinarično izkušnjo brez meja se človek odpravi z namenom in se posebej za ta namen odpelje vse do Zgornje Kungote, ki je od Maribora oddaljena dobrih 10 km. Tam je Hiša Denk – restavracija, v kateri družinsko tradicijo nadgrajuje predrznost mlade generacije. Predrzen, s čimer seveda mislim pozitivno, je chef Gregor Vračko. Ima pa ob sebi odlično ekipo, tako da je paket popoln. Če vam zapaše, lahko pri Denku tudi prespite. Mi smo se velikokrat ustavili pri Denku, kadar smo se vračali s kakšnega potovanja iz avstrijske smeri, a se danes zlahka zgodi, da če rezervacija ni pravočasna, ostanemo brez mize, posebej ob vikendih.

Pred petimi leti sem pisala o kulinarični izkušnji restavracije Mak, ki jo vodi David Vračko, Gregorjev brat. Kot zunanja opazovalka bi rekla, da se na njunih krožnikih nekako pozna, da sta brata, čeprav ubirata vsak svojo pot in igrata na različne strune. Morda je le takt pri obeh tričetrtinski…ne vem, nekaj je. Morda tudi samo to, da se pri obeh bratih ne morem načuditi brezmejni kreativnosti in premišljeni kombinaciji okusov, izbora tehnik in povezovanju vsega, kar gost prejme na krožniku.

Nepozabna izkušnja vredna svojega denarja. Iščem in iščem pravi izraz, pa mi vseskozi prihaja naprej samo eno: Denk trga gate;-)
vino_web

Ko sva se to nedeljo z mojim dragim odpravila proti Štajerski, sva šla tja z namenom – dobro jesti. Šla sva sama in želela sva se prepustiti izboru chefa. In točno tako je bilo. Povedala sem samo, da morajo biti jedi brez glutena, kar zanje sploh ne predstavlja nobenega problema. Izbral je preplet ribje-mesnega menija.

Sem rekla, da bi za začetek nekaj za odžejati, ker da sem strašno žejna. V mislih sem imela kakšno ledeno limonado, dobila pa ledeno penino z malinami in limono. Odlična je bila in potešila je tudi mojo potrebo po osvežitvi.

Za začetek sva dobila tri več kot odlične predjedi: slane sirove churrose s pomako, graškove magdalenice, ribji čips in tatar pohorskega goveda. Čisto vsaka od teh jedi me je pustila skoraj brez besed – samo kakšen medmet sem uspela izustitit. Posebej všeč mi je bil čips iz ribje kožice in pa kombinacija okusne sveže govedine s curryjevo čebulo. Curry mešanico menda delajo kar sami …

predjed1_web

 

Sledila so gosja jetra, pesin pire in letošnje borovnice – popolna kombinacija.

jetra_web

Hladna juha iz zelenega peteršilja z dodatkom ribje kroglice je bila močnega okusa, tako da bi jo lahko za moj okus postregli tudi v polovični količini – vsekakor pa zanimiva kombinacija. Ribja kroglica je ravno prav uravnovesila karakter peteršilja.

juha_web

Sledila je še ena božanska kombinacija morja in gozdov – pokrovača v družbi lisičk, za piko na i pa gomoljna zelena. Pika na i je po mojem mnenju pri tej jedi odigrala glavno vlogo, takoj zanjo lisičke, pokrovača niti ni imela tolikšne vloge, ker so jo zelena in lisičke prekašale. Mmmmm
kapasanta_web

Pa zopet zanimiva kombinacija – škamp v družbi račke. Mesna omaka je bila živi koncentrat umamija – božanska.

rak z racko_web

Pri Denku sem jedla lahko rečem najboljši steak pohorskega goveda, čisto rahlo dimljen in postrežen v leseni škatli, a tokrat nama je Gregor namenil jagenjčka – vključno z njegovim jezikom. Meso se je kar topilo v ustih, tako da tokrat ni bilo pritožb, ker sem v torbico pozabila spakirati zobno nitko. Mesna omaka se je ponovila iz prejšnje zgodbe, od zelenjave pa se je pri tej jedi posebej odrezal pastinak – ta je pač moj najljubši.

jagnje_web

Sladico sem sicer nameravala preskočiti, saj sem bila zares že polno polna, a ker so mi jo postregli preden bi se uspela dogovoriti za ne, se je tudi nisem branila. Vem pa tudi, da se moj dragi ne brani, če mu kdaj pa kdaj odstopim kakšen svoj del. Pa tudi, kako naj pišem o okusih, če jih ne okusim na svoj način. Čokoladni mousse, malinov sladoled in sezamovi hrustki. Pod malinovim sladoledom so se skrivali še neki čokoladni hrustki, a nisem uspela povprašati točno, kaj je to bilo, saj je tudi Gregova boljša polovica zelo komunikativna in simpatična gostiteljica, s katero smo se zapletli v zanimiv pogovor, ki je malo zasenčil sladico. Lahko pa rečem, da je zame čokolada v kombinaciji z malinami nekaj najboljšega. Uravnovešenost sladko grenke temne čokolade s kiselkastimi malinami – boljše ne gre. No, za svežino je poskrbel še jogurt z meto. Bolje pa res ne gre.

desert_webTakole: mislim, da če pri Denku še niste bili in ste vsaj malo gurmana, je to obvezna smer. Kot bi rekli nekateri, vsak, ki da kaj nase, mora v Zgornjo Kungoto. Po navdih, po presežke, po vrhunce, po nepozabno kulinarično izkušnjo, ki ji v Sloveniji skoraj da ni para. Hvala komurkoli že, da tudi okoli nas obstajajo takšne restavracije kot je Denk.
predjed_web

Ste že jedli pri Denku? Kako vam je bilo všeč?

1 komentar

  1. Martina 2. 8. 2016 at 21:46 - odgovori

    Mi,ljubljanska družba obožujemo Denka in Maka!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

Napišite komentar

Culinary journey by me