Gostilna Žeja, Ozeljan – morski orgazmi brez meja

Ne vem, kako bi začela z opisom te gostilne, saj mi še danes ni povsem jasno, kako je možno, kako jim uspeva, da niso tako blizu morja, pa imajo morje na krožniku – čisto, dišeče, mogočno, skrivnostno, fascinantno in opojno morje – takšno, kot ga nisem doživela še nikjer.
Najprej je bil plan sicer drugačen, da bi se odšla predajati morskim strastem v hrvaško Istro, a danes sem še bolj prepričana, da se vsaka stvar zgodi z razlogom. Če ne bi bila najina destinacija za ta vikend polno zasedena, namreč Žeje še nekaj časa ne bi spoznala. Za namig sem zelo hvaležna tudi dobrojedcu Urošu – hvala še enkrat.

 

Gostilna+%C5%BDeja_03.jpg

Zahvala za takšno nedeljsko predstavo, ki naju je dobesedno vrgla na rit, pa gre vsekakor šefu Igorju, ki svoj posel obvlada “v nulo”. Poznavanje hrane, sestavin, pomembnosti kvalitete dobavljive robe, ki nima za osnovo nizke cene, psihologije gosta, organizacije kuhinje, strežbe in še in še – to so vse kvalitete, ki jih gospod Igor Lavrenčič, lastnik Žeje zagotovo ima. Pa naj kar na tem mestu povem, da tudi v tem primeru ne gre za naročeno in/ali plačano objavo – ne, gre širjenje dobrega glasu o dobri stvari. Kaj dobri! Top of the top zadevi! Top shit kulinariki!

Gostilna+%C5%BDeja_04.jpg

 

Pa predlagam, da se kar podamo in medias res. Za začetek nama je šef priporočil kozarec penine – “en palčk Bjane”. Poleg sva dobila pozdrav iz kuhinje v obliki paštete iz črnih oljk. Brez nepotrebnega odlašanja smo začeli kovati načrt za najino kulinarično potovanje. Dogovorili smo se za morsko, saj je v zadnjih letih gostilna iz prvotno povsem mesne oštarije, postala skoraj povsem morska. Še vedno pa strežejo tudi meso: telečja rebra izpod peke, jagenjčka… in verjamem, da je vse odlično, saj so menda v familiji vsi moški mesarji.
Najprej smo se dogovorili za nekaj surovega: kanaštrele, škampe in zobatca.
Zelo mi je bilo všeč, da sva vsako od teh surovih jedi dobila servirano posebej in ne v obliki kakšnega trisa, kjer bi zlahka vse postalo eno. Gospodar namreč uporablja več različnih vrst oljčnega olja, pri čemer ga vodi pikantnost, grenkoba in aromatičnost olja, ki ne sme preglasiti osnovnega okusa jedi. Detajli, ki na koncu pomenijo ogromno razliko.
Kanaštrele (male pokrovače) so bile več kot sveže in zares okusne. Samo malo soli ter par kapljic oljčnega olja in morska omama je naplavila najini telesi.
Škampi – ti so naju že popeljali do vrhunca. Sladko, sveže, masleno meso se je kar stopilo v ustih. Tako dobrih škampov še v življenju nisva jedla. Vsaka omaka ali toplotno poseganje bi bilo grešno.
Karpačo iz zobatca je prav tako zažgal. Granatno jabolko je bilo dobra sopotnica ravno prav na debelo narezane ribe, prave temperature – takšne, ki ni govorila o tem, da bi se zobatec pripeljal iz stanja globoko zamrznjenega.

 

Gostilna+%C5%BDeja_05.jpg
Tudi pri dondolah se je čutila svežina in omaka, v kateri so se ponosno namakale, je bila sicer povsem preprosta, brez odvečnih drobtin ali česa podobnega, a tako okusna, da bi jo lahko na koncu z žlico pojedel – tako pa jo je moj dragi s kruhom pomazal;-)
Gostilna+%C5%BDeja_06.jpg

 

Pa so prišle še kanaštrelce in velika pokrovača “al forno” (iz pečice). Najprej sem pospravila tamajhne – kot bi čutila, kakšen mora biti vrstni red, da bo obveljalo tisto “save the best for last”. Pokrovača je bila namreč eksplozija okusa. Ponovni vrhunec. Noro! Več pa ni!
Gostilna+%C5%BDeja_07.jpg

Dobro gostilno zlahka spoznaš po tem, kako pripravijo rižoto. Če gre za sipino črno rižoto pa še posebej. No v tem primeru so naju začetne jedi že tako prepričale v vrhunskost, da o tem, da bo tudi rižota odlična nisva dvomila. To se je tudi potrdilo ali pa celo nadgradilo. Poleg rižote nama je namreč šef svetoval nekaj ekstra kapljic ekstra oljčnega olja iz hrvaške Istre – bomba kombinacija. Struktura riža v nulo – Carnaroli style – kakopak.

Gostilna+%C5%BDeja_08.jpg

Za glavno jed sva izbrala orado iz pečice s kaprami in oljkami. Priznam, da ob naročanju nisem bila tako navdušena nad izbiro glavne jedi, saj mi ob poplavi orad in brancinov na vsakem koraku včasih prav ni do njiju (že izvzamem Fondovega), a ko sva predse dobila ribo z vsemi dodatki, naju je ta sezula. Bila je popolna. In prav tako vse, kar je bilo na tistem pekaču skupaj z njo – krompir, paradižnik, kapre, oljke, omaka.

 

Gostilna+%C5%BDeja_09.jpg

 

Do te faze sva bila že tako sita, da je bilo potrebno vse skupaj presekati z dobro ohlajenim sorbetom klementin z malo vodke in pernoda (janeževega žganja). Uf je pasalo!

Gostilna+%C5%BDeja_10.jpg

Zares bi lahko zaključila na tem mestu, a sva bila preveč radovedna, kaj bi nama ponudila sladkega. Tako sva poskusila vsakega po malo: hruške, kuhane v Teranu, sladoled z jagodičevjem, panna cotto, peno iz bele čokolade, jajčnim šodo in hruškovo krostato. Verjetno sva bila že tako sita, da naju sladice niso odnese v ponovna nebesa, se je pa zato toliko bolj prilegla prava Illy kava – espresso – iz segrete skodelice, iz popolno nastavljenega kavnega avtomata. Kavo so nama postregli s koščkom temne čokolade – perfetto.

 

Gostilna+%C5%BDeja_11.jpg
Za konec, ki to za naju definitivno ne bo, lahko rečem, da ima verjetno gostilna Žeja pravo ime, saj gre za gostilno, v katero se boš vračal in vračal, pa se je ne nasitil, ne odžejal – da bo le ostala takšna še naprej.
Zaobljuba za leto 2014: Žeja, kmalu te spet obiščemo!

 

30. 12. 2013|kategorije: ocene|9 komentarjev

9 komentarjev

  1. DB 31. 12. 2013 at 9:26 - odgovori

    Spet si se odrezala z opisom. Super predstavljeno.

  2. oli 31. 12. 2013 at 9:46 - odgovori

    Ko sem "odkrila" vaš blog se mi je "milo storilo", uživam ob branju, vtisih o hrani, ob odličnih receptih.Nimam težav z moko, sem pa kar nekaj vaših receptov uporabila v domači kuhinji, prav nič ne pogrešam glutena, moram napisati, da je končni izdelek odličen in okusen, posebno sladice so mojim brbončicam bolj slastne. Želim vam srečno in zadovoljno leto 2014, naj vam ne zmanjka idej (le kje se vam vse porajajo?)in se veselim branja vašega bloga. Magda

  3. Vladuška 31. 12. 2013 at 14:26 - odgovori

    Krasna predstavitev in sliši in vidi se nadvse fantastično. Vse dobro, srečno in polno kuharskih dobrot v 2014!

  4. Anonimni 2. 1. 2014 at 10:55 - odgovori

    Najprej srečno novo leto.
    Očitno je navada, da je blogerske prispevke treba le hvaliti. Ker pa verjamem, da gre v osnovi za dober blog (če odmislim opredelitev blogerjev po HMW), mislim, da je tokrat smiselno napisati nekaj pripomb (če kritik kritizira, je najbrž tudi sam lahko deležen tega – vem pa tudi, da se bo usulo po meni). Verjamem namreč tudi (glej Okakuro in pesnika Sunga), da je en izmed velikih človekovih grehov poceni hvaliti umetnine. Pa poglejmole nakaj cvetk:
    Kako te lahko nekaj vrže na rit, če že sediš? Orgazmi, res? Kako je lahko nekaj več kot sveže? Kako omama naplavi telo? Kam? Sorbet, ki ni dobro ohlajen, po definiciji ni več sorbet – ali pač? Kaj je to carnaroli style rižota, madona? In kava, mogoče nov orgazem, ker so jo postregli v topli skodelici, to je: korektno? Ampak na sliki se korektno pripravljena kava ne vidi. Kje je "crema" in kje so "tigrove lise"?
    Skratka, iz prispevka, nad katerim sta dva blogerja v komentarjih že navdušena, ne razberem veliko o kakovosti gostilne, pač pa več o orgazmičnem navdušenju piske. Če golobica lahko ovulira že, če se vidi v ogledalu, gremo po novem ljudje lahko v Žejo (ki je odlična gostilna).

  5. with passion by kras 2. 1. 2014 at 11:29 - odgovori

    Res zanimivo! Treba sprobat, čeprav nisem preveč od morskih sadežev.
    Želim ti srečno, zdravo in polno novih doživetij 21014!!!

  6. with passion by kras 2. 1. 2014 at 11:34 - odgovori

    Opla, ne 21014 temveč 2014! Hahaha, prsti se malo zatikajo, niso ogreti in hitijo.

  7. Gourmet forever 2. 1. 2014 at 16:32 - odgovori

    Dragi anonimni! Tale kritika v rsnici kliče po odgovoru, čeprav je vsako mnenje, ki ga kdorkoli spoštljivo napiše na tem blogu, dobrodošlo – pa naj po pozitivno ali negativno. V osnovi bom še enkrat na tem mestu zapisala, da je moja ljubezen do dobre hrane zgolj in samo ljubiteljske narave, da nimam nikakršnih profesionalnih podlag, blog pišem predvsem zase, vesela pa sem vsakega bralca, ki ga moje pisanje toliko pritegne, da vanj vloži svoj dragoceni čas.
    Glede na bogato splošno in tudi specifično razgledanost, ki jo je zaznati iz kritike verjamem, da ti tudi pesniški jezik ni tuja stvar. Moj stil pisanja je morda nekoliko pesniško navdahnjen in zato me lahko "vrže na rit" tudi če sedim. Hiperbola, metafora in še kaj se najde pri meni – zato tudi orgazmi (morda pa tudi zato, ker je nasproti mene sedel moj najdražji;-)
    In kava, ki je imela "cremo" (pa je bila odpita pred fotografijo) in je bila postrežena v topli skodelici – omemba zgolj in samo zato, ker po večini slovenskih lokalov te ne segrevajo.
    Menim, da boš o kakovosti omenjene gostilne lahko najbolje presodil(a) sam(a) – moje navdušenje te očitno ni prepričalo.
    Z veseljem pa bi te povabila na večerjo – jaz kuham – prepričana sem, da si zelo zanimiva, razgledana oseba, ki bi si jo z največjim veseljem želela spoznati. Obljubim, da se bom zelo potrudila, da bo tudi tebi teknilo. Če si za – kontakt na e-mail.
    Pa srečno in zadovoljno v 2014!

  8. Anonimni 3. 1. 2014 at 15:04 - odgovori

    Draga Gourmet!
    Hvala za odgovor – touche.
    Hvala tudi za pohvalo in povabilo na večerjo. Bi bilo prav, če bi večerjo zaenkrat odložila?
    Vse dobro, Aleš

  9. Tadeja 3. 1. 2014 at 18:01 - odgovori

    I po slikama i po tvom opisu vjerujem da ste guštali! 🙂 Sretna nova tebi i tvojima! 🙂

Napišite komentar

Culinary journey by me