Nimam fotografije, ker fotografirati ni bilo kaj, kar bi bilo za na fotografijo. Kljub temu, da moj blog zadnje čase ne producira toliko objav kot v “dobrih starih časih”, si pajčevin, ki bi jih sicer lahko pofotkala, ne želim na tem mestu.

Zakaj potem ta objava?

Zato, ker bo morda komu pomagala, da se bo lažje odločil, ali je vredno svoj denar pustiti za nekaj, kar tega ni vredno. Zato, da bo morda nekdo zaradi te objave jedel bolj okusno nedeljsko kosilo kot sva ga midva. Ko sva se vračala z najinega (našega) podaljšanega vikenda v Istri, kjer sva dodobra razvajala tudi najine brbončice, sva razmišljala, kam bi šla na kosilo na poti domov. Na hitro sem preverila, kje se v okolici Ljubljane lahko dobro je in se spomnila Kamrce, ki je bila že nekaj časa na najini “to do listi”. Pa sva poklicala, če imajo še kaj prosto. Prijazen gospod naju je več kot prijazno povabil, da seveda lahko prideva.

Takoj ob vstopu v gostilno je bilo jasno, da tu že nekaj časa ni bilo nikogar. Občutek sem dobila, da še dobro, da sva prej poklicala, da je gospod po prostoru na hitro poprašil nekaj moškega parfuma, ki je bil potem ves čas kosila nekako neprijetno prisoten tam. Nedvomno bi bilo bolje, ko bi gospod namesto tega poprijel za krpo ali pa v roke vzel metlo in vsaj malo očistil sledi samevanja tistega prostora.

A pojdimo naprej – k hrani. Gospod nama je ponudil “odlično” (v narekovajih zato, ke je gospod za vsako ponujeno stvar uporabil besedo “odlično”) juho iz zelene leče, ješprena in hobotnice. Druge juhe ni bilo na voljo, tako sem zaradi prisotnosti glutena v njej, sama ostala pri solati – precej klasični mešani. Juha je bila menda še kar dobra, solata kot nakazano, nič posebnega. Me je pa veselilo dejstvo, da bi lahko dobila nanjo sveže kuhano jajce, saj je gospod povedal, da če bi želela solato z jajčkom, bo potrebno pa malo dlje čakati.

Od glavnih jedi sva lahko izbirala med orado (come on), odličnimi telečjimi rebri in še bolj odličnim žrebičkovim ramstekom. Za prilogo sva lahko izbirala med praženim krompirjem in pečenim krompirjem (ki je nedvomno bil zamrznjene narave tipa Bofrost). Gospoda sem vprašala, če se da za prilogo dobiti še kakšno zelenjavo, pa mi je gospod odmeril, da sem dobila dovolj vitaminov že v solati.

Tako sva pojedla vsak svoj kos čisto povprečno pripravljenega mesa in pobrala šila ter kopita. Aha, pred tem me je še močno zabolela glava, saj je prijazni gospod za vse te “odlične jedi” (1 x juha, 1 x solata, 1 x telečja rebra, 1 x žrebičkov ramstek, 2 dl vina) naračunal 60 €. Ufff! Odveč napišem, pa kljub vsemu bom, da me tam več ne vidijo.

Fino je, ko ljudje pišejo (pišemo) ocene hrane v gostilnah in restavracijah, malo manj fino pa je, da se te v nekaj letih lahko precej poslabšajo (ali pa poboljšajo – upam, da obstaja tudi ta varianta). Dobrojedci so Kamrco obiskali kar dvakrat in bili vedno nadvse zadovoljni, a to je bilo žal leta 2010 in še bolj daljnega leta 2005. Od takrat se je pa veliko spremenilo. Takole ta gospod (oziroma njegova gostilna) žal, kljub vsej prijaznosti, ne bo preživel.